030_IDEALNI BOG 4 str.


Pojma idealnosti ni mogoče razložiti ali ga ujeti v formo na
način, da bo nekaj »idealno«, za zmeraj in za vse enako. Že tu je problem z
ideali!

Izkušnje iz zgodovine kažejo, da kadar se človek oprime »ideala«,
navadno sebe "proda" za ideal in takrat nastanejo grozne reči. Služba umišljenemu
Bogu, ki pride z religijo, ali pa služenje diktatorju oz. diktaturi v primeru
Diktature - so program!
To pa ni naš neposreden odnos z Bogom.

Spopad med različnimi »ideali«, se pravi spopad med diktaturami dojemanja Stvarstva, ki poteka med dvema svetovoma ali več svetovi, med diktatorji, ki drug drugega vidijo kot konkurenco - traja že ves čas, vso zgodovino!

Pa imajo vsi ti diktatorji in izzivalci Boga dovolj velike želodce, da vanje spravijo vse tisto, na kar so požrešni?
Pa še za vse, kar oči njihovih zasledovalcev in oboževalcev vidijo, pa še ne obstaja? Bodo prebavili VSE, kar njihova »idealnost« ustvari?

Kadar se dotaknem ženske, kadar je najin odnos oseben (ko mi ona to dovoli), se ji približam. Če mi dovoli da jo imam rad!
Tedaj je, zame, idealna. Zame. Meni.

Ideal je na osebni ravni možen. Možen je samo zato, ker je stvar osebnega odnosa, resničen je, ker je subjektiven. Še več: bolj je subjektiven, bolj je resničen. 

Spolni odnos s politično stranko je skupinski seks, ki poteka med navdušeno v diktatorja zaljubljeno množico je - patologija.
Ljubezen med njimi in ideologijo oz. diktaturo, kot predmetom njihove predanosti, zvestobe in ljubezni - pa ni možna.
Možno je samo množično rajanje v oboževanju naših idolov. Morda je to vse kar zdaj imamo! Nekdo se je potrudil prepričati nas, da je to vse, kar bomo kadarkoli imeli. 
Izbrati pravo stran?

Kako naj Bog rešuje nekaj, kar ni na osebni ravni?! 
Če pa je na osebni ravni – zakaj potem sami ne rešimo v odnosu, ki si ga sami izberemo, in to s tistim(i) ki ga in ki jih sami hočemo?

Na osebni ravni je odnos dokaj enostaven. Dva natančno vesta, kaj čutita eden za drugega, če sta iskrena. Kajti, kadar sta iskrena, sta iskrena najprej do njune ljubezni, ki jo čutita eden do drugega.
Denimo, da je njuna ljubezen njun oltar. Tudi tako bi lahko rekli.

Nanj polagata tisto, kar jima je najbolj sveto; če na oltar polagata resnico, potem bosta takrat, ko bosta želela vprašati svoje "svetišče", ko se bosta hotela posvetovati z njim ter pri njem dobiti odgovor - od njega dobila prav to, kar vanj polagata!
Če vanj polagata laži, bosta dobila nazaj laži. Če polagata resnico, potem dobita nazaj resnico. Tisto kar daš, tudi dobiš.
Tam ju bo vedno počakalo, kar na oltar svoje ljubezni položita.

Boga je treba šele ustvariti! In ko ga ustvariš, moraš z njim izdelati odnos.

Z njegovo stvaritvijo si predstavljam narediti Boga funkcionalnega v Materialnem svetu. To pomeni naseljevati ga tukaj, da bo živel z nami in bo to tudi Njegov svet. Ne le naš!
Pravzaprav je ta svet naš šele tedaj, ko je Njegov!

Podobno je z otrokom, ko se ti rodi. Otrok ti ga pokaže skozi svoje oči, skozi njegova čutila in potem to postanejo tvoje oči in tvoja čutila.

Če pa ga ustvarjaš maščevalnega (Boga in svet!), se ti maščuje nazaj. Ko ga ustvarjaš ljubečega, mu pomagaš osmišljati ljubezen, ter jo delati funkcionalno tukaj, na planetu. Tedaj delaš svet sebi in zase in še za vse druge in za Boga! 
Tedaj je Bog funkcionalen. To pomeni, da je uporaben.
Ker zdaj ni.

Zdaj sploh ne more delovati. Ni funkcionalen, ker je ujet v naše pojmovanje o Njem, izmislili smo si vse mogoče Njegove »idealnosti«, ki so tako idealne, da si jih niti predstavljati ne znamo.
Kako naj bo torej pratičen?

Pravzaprav si ne znamo predstavljati niti naših izmišljenih zahtev, ki – glej ga zlomka! – v njih ni nič osebnega. Vse je nekam na splošno in na pol definirano.

Bog je oseben, ali pa ga ni.

Ko rečem, da ga ni, s tem ne mislim, da ga nikjer ni. 
Pomembno je ločiti materialni svet, oz. Manifestacijo, kot ga Bog sam imenuje in Njegov svet, ki je miselni svet, svet duš, ki ga imamo za Nebesa. V bistvu gre pri slednjem za nematerialni svet, tja se vrnemo vsakokrat, ko zapustimo telo. V bistvu ob smrti telo zapusti nas, ker se drugače še ne zna obnoviti, kot le z novim rojstvom.
Nekaj, kar je v mislih, se mora manifestirati, če hočemo, da je resnično. Zato smo se rodili in zato nas je Bog ustvaril! Ker smo hoteli postati resnični.

****

Tako recimo deluje domišljija! 
Brez tega ni procesa ustvarjanja, nekaj, kar se hoče roditi, sili ven in se rodi. Če je proces opremljen še z Namenom, potem ta v nobenem primeru ni slučajen. To pomeni, da se okoliščine prilagodijo namenu. Okolje novorojenca sprejme, novorojenec odpre oči v nov svet in tam je nekdo - ki ga pričaka.
Novorojenec ve, kaj se mu dogaja. S sabo ima Namen, ki ga je objel in ga spremlja ob prihodu sem. Toliko Boga pride z njim, toliko se ga rodi z njim na ta svet!

Kaj pa potem mi naredimo z Bogom? No, to si lahko ogledamo, če pogledamo našo šolo, fakulteto, vzgojo, politiko, oblast, znanost, gibanja, ki se borijo zdaj za to, zdaj za ono, za sprejetje, da bi smeli obstajati.... itd.itd.
Komunikacija z našim Bogom se je nekje vmes izgubila. 

Govorim o komunikaciji med nami in Namenom, ki nas je rodil, nas pomagal ustvariti.
Hoteli smo se roditi! Preden smo se rodili, smo se želeli manifestirati v ta svet. Nismo kar »nastali« sami od sebe in sami po sebi, nismo bili kar »pahnjeni« v nekaj, kar ne bi imelo smisla in je samo plod slučajnosti. Z nami je bil Namen!

Preden nas je Bog ustvaril smo gledali skozi Njegove oči in smo bili nestrpni. Hoteli smo se roditi in smo skočili iz Njega podobno, kot se moški ne more krotiti, ko ga njegova ljubljena vabi k sebi z oblinami, z vonjem, s pogledom, šepetanjem, z obljubo... ne moremo se upreti! 
Ne zmoremo krotiti orgazma ko pride, premaga nas, vdamo se mu, ničesar več ne moremo kontrolirati, nič v sebi ne moremo premagovati, ničesar obvladovati.... vse plane iz nas! 
Nič ni tu več razumnega, čeprav smo se morda do nekega trenutka še nadzorovali. Potem pa orgazem prebije vse ovire in odstrani vsak dvom, izniči vse prepovedi, se upre Bogu in Nebesom, Svetlobi in Temi... in Hudiču in Peklu, in vsemu kar nam je v tistem trenutku nam znano in neznano. 

To je material, iz katerega so narejeni naši otroci!

Zato je orgazem, zato obstaja, temu služi, da ne posluša NIKOGAR, da je osvobajajoč, svoboden in uporen.

Mati vsega v Vesolju, ki ji je ime Želja, se je tako odločila!
In zato tako je.
 
Vedno je VSE Njeno in vedno bo njeno! Naša Mati pravi, da mora svobodna Volja vedno biti svobodna, da lahko vodi Človeka in Boga v njunem odnosu. In enako, Želja vodi naše Prve Starše v nunem odnosu, odnosu Boga Očeta in Boga Matere! 
Oče je lahko ustvarjalen samo v Njej, v Želji, ki je Ona, naša Mati - Mati Vsega v Vesolju!


****

Zakaj torej ta »idealen« Bog ne naredi "čistke"?! Zakaj ni idealen tako, da prerosto odstrani iz Vesolja, kar mu ni po volji?

Saj jo je. Pa je Srce reklo, da tako ne gre.

Njegovo Srce je prisililo Boga Očeta v novo pogodbo, ki se imenuje Nova Zaveza. Nič več ne velja pravilo "oko za oko!"
Ta pogodba pravi, da Oče ne bo več uničeval človeštva, ko mu nekaj ne bo všeč, ko ni zadovoljen s tem, v katero smer gre evolucija človeštva. 
Mavrica je simbol podpisa te pogodbe med Očetom in Sinom! Med Umom in Srcem. 

Srce zaupa človeštvu. Um je pa previden in gleda a to od strani. 

Srce gre tja in se manifestira, medtem ko se Oče izogne manifestaciji. Srce tako razmišlja iz jedra svoje Ljubezni, iz srca svojega Srca, ki je Srce Boga.

Srce je torej otrok dveh Staršev. V sebi nosi, poleg lastne Volje, še vse tisto, kar ga je rodilo v Materi in v Očetu, torej njune lastnosti od prej.
Ko se Srce odloča, razmišlja s tem. Zraven doda, kar čuti. In to, kar čuti je
VSE TISTO, kar smo tudi mi, ker smo njegovi bratje in sestre in delujemo po
enakem vzrocu kot on.
Srce je reklo Očetu, da mu prepoveduje še enkrat reševati stvari z vesoljnim uničenjem človeka.
Srce mu je povedalo, da Oče, kot Bog, ni »popoln«, da popolnost ne obstaja!
Reklo je, da je Bog lastno ime, Oče pa funkcija. Človeštvo potrebuje Očeta, zato Oče nastaja in se uči tako, da sledi potrebam otroka. Oče, ki zahteva od otrok, da se Očetu prilagajajo, ni Oče, je samo Bog. Bog je pa lahko vsak diktator, ki posluša samo sebe in nikogar drugega, za kogar je odgovoren.

Popolnost je samo mit, ki naredi več škode od vseh mitov. Srce mu je reklo, da se Bog uči, uči se za Očeta! In, da se, če bo vse pobil, ne bo imel več od koga učiti.

Učenje je vedno povezano z emocijami. Če ubijaš emocije, če jim ne pustiš, da se izrazijo, potem ne morejo videti, kašne druge emocije so še pod njimi, ker nikoli ne pridejo do tega, da bi pogledali, jih videli in sprejeli za svoje.
Zato ljudje niti ne vedo, katere druge emocije so še tam, v kakšnem stanju so in kako z evolucijo čustev prilezeš do resnice o sebi. Ki je pa osebna, ne splošna.

To pa zato, da lahko spoznaš idealno žensko! Zate. Zase. Da si lahko idealen nekomu. Ne vsem in ne za vse. Ni potrebe, da bi bil idealen vsem.
Tako lahko znotraj svoje »idealnosti«, veš, da si idealen zato, ker si nekomu idealen. In imaš nekaj od tega. Kaj imaš pa od diktature?! Zanjo nismo nikdar dovolj dobri.

In tedaj, ko si za bližnjega idealen, lahko narediš nekaj pomembnega: V posmeh vsemu vesolju rodiš otroka.
In ko ga pogledaš, veš, da je idealen. Je mehak, se ti smeje, lepo diši, steguje roke proti tebi, te objame, govori neznane stvari... kaj bi še rad, kaj pa je večje od tega?! Obstaja še kaj bolj idealnega?

Moj Bog je resničen, ker sem ga resničnega ustvaril. Toliko sem ga spravil sem s sabo. Ohranjal sem ga, kolikor sem ga le mogel. Vedno več ga je!

Pravi pa takole: 
Vse, kar si želim, vse kar sem si vedno želel je tisto, kar vi že imate! Vse bi dal, da bi bil vam enak, da bi imel, kar imate - potenciale, da lahko ustvarjate v manifestiranem svetu!
Rad bi živel skupaj z vami v vašem pojavnem svetu, enak med enakimi in bil vam podoben.
Šele od vas sem izvedel kaj bi rad. Medtem ko sem vas gledal, sem se od vas učil. Brez vas tega ne bi vedel...
Zato zdaj ljubim navadnost. Obožujem podobnost, ne maram posebnosti, naj jo ima, kdor jo hoče... jaz je nočem, je preveč samotna, in samote imam več kot dovolj!

Navadnost častim po božje. Medtem ko bi vi radi bili supermeni, bi jaz bil rad takšen, kot ste vi. To je vedno bil moj program, moj namen.
Vprašali boste zakaj?
Ker potem me bo Mati imela rada.
Tako bom lahko nekomu idealen.

Nekoč sem Njej že bil takšen, in takrat.... je vse to nastalo. Vi ste nastali.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

083_KRIVIC IN BUČAR - GLAVNA KRIVCA, DA SMO ZDAJ BREZ SVOJE DRŽAVE

036_INTERNACIONALNA DEMOKRATIZACIJA ZAHODNE NOROSTI

008_ZAROTA VELIKIH STARCEV 2 str.