056_BOJ ZA SVOJ JEZIK

Spominjam se, da so mi kot otroku preprečevali govoriti moj jezik moji starši, učitelji in šola. Nato pa še moji sorodniki in vsi odrasli, ki so v mojem spominu bili tam samo zato, da bi mi preprečili rabo mojega jezika!

Vsi so k temu pripomogli, vsak je po svoje opravljal to svojo morilsko vlogo.

Ukradli so mi moj jezik! Da bi jih hudič vzel.

Nisem se mogel in smel izražati v svojem jeziku. Po svoje. Rekli so mi, da se moram najprej naučiti njihovega, se pravilno izražati. To je zame pomenilo izražati se v njihovem jeziku, ki je meni bil tuj, njihove misli, ideje, pomeni izrazov, pojmi... vse mi je bilo tuje in neznano! 

Govoril naj bi po njihovo in ne po svoje.... uporabljal naj ne bi mojega jezika, mojih misli, mojih idej...

Če nisem ubogal so me tepli.

Kot vidite, imam jaz svoje fašiste, hitlerje in mussolinije, okupatorje in potujčevalce, ki so mi vzeli jezik in mi preprečevali  govoriti ga.

Temu so sicer rekli vzgoja, toda jaz temu pravim prekleto potujčevanje.

Morda je drugim bilo dovoljeno govoriti, kar so čutili. Lahko da je to bilo zato, ker so čutili kot oni, jaz pa nisem.... kakorkoli, meni so oni bili tujci.

Toda vztrajali so pri tem, da moram sprejeti njihovo govorico, ne pa oni moje. Celo knjige so mi predpisali, da bi jih bral in se "mojega" jezika učil iz jih. 

Praviloma so to bile knjige iz preteklih časov, ki so jih napisali mrtvi ljudje. Sam sem bil mnenja, da imam kaj povedati, rad bi namreč govoril svoje stvari, toda moje jih niso zanimale. Zanima ji pa ponavljanje 200 let starih zgodb tistih, ki so že davno umrli!

Mene in mojih zgodb niso hoteli slišati.

Zanimalo me je, kako se od mrtvih ljudi lahko kaj naučiš o življenju.

Kako to sploh gre?! Brcaš v trupla in jim govoriš: dajte, o, sveti vzorniki, vi modreci, ki ste avtoritete svetovnega duha - povejte mi kaj o življenju! Vi, ki ste mrtvi, kajti jaz, ki sem živ, o življenju ne vem nič!

Zabičali so mi, da moram tajiti lastne misli, češ da nič ne pomenijo v tem svetu. Rekli so, da se moje misli in izkušnje ne morejo meriti z velikimi idejami in dejanji mrtvih vzornikov. Kajti tisto, kar zraste v meni, da ni nič vredno.
Zato vas prosim, veliki mrtveci, razsvetlite me, o, presvetla trupla...

Potem, mnogo kasneje, sem jaz njim ugrabil svoj jezik, ki so ga pred tem bili ugrabili meni. Prepovedali so mi ga uporabljati. 
In sem ga ugrabil in ga uporabil, kot ga oni nikoli niso! Vem, da je moj jezik trpel z njimi, nerabljene reči namreč trpijo, jezik pa še prav posebno.
Iste besede, isti pojmi so se pri meni zbudili in nehali biti tako brezupno in dokončno mrtvi, kot so bili v njihovih ustih. Prihajali so iz njihovih ust - a ostajali v njih! Nikamor niso šli.

Ti ljudje sami ubijajo svoj jezik. Pa sem si mislil: mojega že ne boste ubili!
In sem ga skril nekam globoko vase, kjer je ostal pri meni na varnem. Naj ga varuje moje telo, sem si mislil, saj ga je moje telo tudi naredilo. Telo ga je zamolčalo, ker ga ni smelo govoriti - telo naj ga hrani.
In zato je zdaj ta jezik, v katerem pišem - moj jezik! 

Uporabljam ga, kakor sam hočem. Reklo bi se, da sem si izboril samostojnost svojega telesa, s tem, ko se to telo lahko izraža. Pri meni telo izraža sebe!!!
Telo je zdaj moja domovina in moj dom. Ima svoj jezik, dolgega! In jaz ga govorim. 
Edini prebivalec moje domovine.

Govorim, kot hočem! Pri tem uporabljam SVOJ jezik, ne njihovega. Njihov je še naprej ničvreden, neizrazen, kot je pri njih vedno bil. Ničvreden je njim in mojemu Telesu.

Njihov jezik je nekaj, kar je pri njih ostajalo brez vsebine. Kako se je sploh ohranjal?! Zakaj bi se?
Kar je brez vsebine, je tudi brez evolucije. Zato pa ostaja vse enako kot je vedno bilo. Predmeti okrog nas se menjajo, tehnologija (ki je tuja) se spreminja, a vsebina ostaja vedno ista: ni je.

Zato da nič ne poveš, je vsak jezik dovolj dober. Tudi tuj.

Da nič ne poveš, in to še v svojem jeziku(!), je pa umor lastne kulture. Pri tem jaz ne sodelujem, tega se pa ne grem.

Če mi zaprejo vrata - molčim! V njihovem jeziku ne prosim. Njim tudi prošnja ne pomeni nič, čeprav napisana v njihovem jeziku. Svoj jezik uporabljajo samo zato, da ti rečejo: NE!

Čakam, da se nekje vrata odškrnejo, da lahko stegnem svoj jezik, ki niti približno ni jezik, kot ga slišim ali preberem v medijih. Tisti mi nič ne pomeni, saj tudi nič ne govori.

Še tole bom dodal!

Šola nas je učila frazarjenju. To so fraze ustaljenih jezikovnih modnih oblik, ki so jih tukaj razširjali politiki odkar pomnim. Tako je bilo v času mojih staršev in enako je zdaj.

Kar so odrasli slišali pri politikih, so potem še sami ponavljali, to jim je dalo občutek, da so pomembni, da se nekaj le premika. Čeprav se v resnici ni. 
Prepričani so bili, da s ponavljanjem fraz za politiki tudi v krogu sodelavcev in prijateljev več pomenijo.

Takoj so pograbili vsako novo frazo, in enako to počno še danes.
Danes v parlamentu govorijo in ponavljajo fraze, ki nič ne pomenijo!

Nobenega stika nimajo z resničnimi čustvi in prav nikogar ni, ki bi jim nasedel in jim verjel, da s tem, ko govorijo, mislijo resno. Nikogar od govorcev ni, ki bi bil stiku s samim sabo in bi vedel, kaj govori. Ponavlja za drugimi (citira 200 let stare misli iz knjig), in to je tudi vse.
Odgovornosti tu ni doma.

In tedaj pomislim: ubogo telo, ki mora živeti s takimi možgani.
Ubogo, ker mora preživljati svoje pusto življenje v španoviji z možgani, ki delujejo kot paznik v zaporu, medtem ko je telo ujetnik.

Zato, ko sovražim, ne sovražim celega človeka! Večino človeka zame predstavlja telo, in telo imam rad! 

Razumem ga. 
Bolj ga razumem, kot zdaj lahko komu to povem in pojasnim.

To seveda ne pomeni, da tega ne znam pojasniti, pomeni le, da menim, da me nihče ne bi poslušal. Še manj bi mi verjel. 

Toda jaz razumem vlogo Telesa v Stvarstvu in v Vesolju! Vem, kako pomembna je ta vloga.

Sovražim pa možgane, pravzaprav tisto, kar je tako brezobzirno do človeka bilo nametano vanje. Kot da smo kontejner za smeti in gre lahko vse noter. Tako manipulirajo z nami, s človekom, dovolj jim je, če mu zaplenijo možgane, kajti telo bo prisiljeno slediti ukazom.
Toda mi smo le s telesom celi, brez njega smo... mrtvi!
Rad imam človeka, ki se zaveda, da smo le s telesom celi, brez njega nas je pa samo pol. Tega ne ve dosti ljudi na tem planetu, toda jaz vem.

Mi smo celota, ko smo s telesom v fizičnem svetu. Telo je narejeno iz materije in v njem smo Stvarstvo, ki hodi, se premika, misli - živi!
V telesu smo iz Stvarstva in naše telo Stvarstvu pripada. Mi pa naj mu ne bi?! Po čigavem nareku?
Naši možgani so zdaj zmanipulirani in zato nepravični do sebe, nepošteni do drugih, naprej in najbolj pa krivični z lastnim telesom. 
Smešno je, ko za celotno telo - torej za večino sebe - ti možgani, brez stika z lastnim telesom - rečejo: Jaz!

Pa ni res: njihov jaz je omejen samo na glavo in pamet v glavi! Medtem so možgani brez povezave s telesom. Toda njihovo Telo obstaja kot samostojna Zavest, ki je sploh ne zaznavamo in je večina ne pozna.
Toda živali jo poznajo. In jaz jo poznam.

Njihovo telo nima nič z njimi, se pravi z možgani, a katerimi se poistovetijo. Nič skupnega nima z njimi!

Zato ne sovražim celega človeka. Sovražim samo tisto, s čimer so mu polnili glavo. 

Ko takšni ljudje rečejo: Jaz! - to samo pomeni, da mora njihovo ubogo telo prenašati parazita, ki ni del Narave. Narava pa smo mi, ker smo iz nje nastali in je povsod okrog nas in je tudi v nas. 
Torej, ti ljudje niso del planeta iz katerega so narejeni v telesu? Kako je to mogoče?
TU smo, da neživi svet (materijo!) oživljamo. "Mrtvo" materijo oživljamo, slišite, mi to znamo, mi to zmoremo - kaj ni to čudež? Toda to, kot da nikomur nič ne pomeni.

Od malega so človeški možgani bili vzgojeni, pogojevani, nato večkrat zaporedoma  prevzgojeni (tako kot menjaš stranke), indoktrinirani, dresirani.... Od malih nog ti ubogi možgani, ki tako malo znajo, zase mislijo, da obvladujejo svet in da ga razumejo. Mislijo, da vedo, kako Stvarstvo deluje, v resnici čustva samo mislijo - ne čutijo jih! Čustva pa niso zato, da bi jih mislili z glavo, temveč čutili s telesom.

V resnici je edina resnična inteligenca - telo! Resnični možgani Vesolja in sedež inteligence vesolja - je Telo.

Kdor ne zna misliti s telesom - s Telesom, kot božjo obliko prisotnosti (Zavesti) v fizičnem svetu), ta sploh misliti ne zna. Ker ni povezan s Stvarstvom in nima prave knjižnice za zajemanje informacij. Zato ne ve kaj dela.
In vendar, dan za dnem slišim samo "možgane", ki mislijo da mislijo...

Obvladajo vse, pa ne obvladajo niti tega, kar večina njih samih resnično misli o samem sebi. Naj se izrazim natančneje: ne vedo, kaj njihovo telo misli o svojih lastnih parazitskih in gospodovalnih možganih, lociranih samo v glavi in brez prave povezave s telesom. Kaj šele, da bi komunicirali z zavestjo, ki je v njih, in je Telo!

Te ljudi danes poslušam, ko govorijo po televiziji.

Zato, kadar govorim svoj jezik, rad pomislim, da moje telo samo prenaša izkušnjo mojega telesa svojim bratom in sestram v telesu. Moje telo prenaša moje-svoje misli telesu sogovornika, ki bo to razumelo, ne da bi njegovi možgani slišali karkoli od tega. 

In tedaj vem, upam, si želim... da bi nekaj od tega, kar tu povem, pripotovalo mimo vseh ovir in vdrlo v možgane. Da bodo misli njihovega telesa, ki (še) ni njihovo, postale njihove.

Da se bo moja misel - ki je misel mojega telesa - prebila mimo neizprosnih in skrajno nezaupljivih možganov, tega stražarja, ki noče slišati, kaj ljudje počno svetu. Telo pa to ve, Telo je vedno vedelo. Le prevajali ga niso.

Njihovo telo ve prav kot moje ve. Kar jaz govorim od zunaj, jim  telo pripoveduje v njih. Le slišati nočejo, ker možgani ne spustijo informacije skozi.

Vsako telo in vsa telesa tega sveta so Telo, najvišja Zavest, ki obstaja v Vesolju in ta deluje kot vezna posoda. 
In ko bo kdo na to samo pomislil in si dovolil tako razmišljati kot o možnosti, da je morda  tako... si bo tedaj njihovo telo vsaj malo oddahnilo in si reklo: nismo sami... več nas je takih, ki smo na enak način sami. Ampak zdaj, ko to vemo - nismo več tako zelo sami.

Kajti s temi ljudmi, ki jih kontrolirajo njihovi lastni možgani, je njihovo telo vedno samo. Oni so zapor, ki hodi z njimi, kamorkoli gredo!
Ne glede na to, koliko jih je na kupu zbitih skupaj in ne glede na to, kako prepričljivi znajo biti, so samo možgani, ki se nekaj pogovarjajo med sabo.
Tačas nas telo čaka.

Kdor je prišel na planet disciplinirat Telo, namesto da ga posluša in se od njega uči, ta se je rodil s figo v žepu.