058_MOJE ŽIVALI I, II in III

IMAGINE...

(Predstavljajte si!)
Ali spis o menjavi forme, ko čustva ostanejo s tabo in te zapeljejo kamor te ona želijo, forma se pa njim prilagaja! Za sporemembo.
Obstaja namreč še druga menjava forme. Ta je, ko bežiš od svojih čustev in jih zavračaš, da ne morejo dobiti svoje prave oblike. To mi zdaj počnemo.

Predstavljaj si, da greš zvečer ven in si poln pričakovanja, nekomu hočeš biti lep in mlad in si poln življenja. Greš ven in se imaš krasno.

Domov se vrneš utrujen. Morda si malo pretiraval in zdaj se ti utrujenost pozna. Rad bi bil spet majhen in bi se kot otrok splazil staršem v naročje. Stisnil bi se k njim, se počutil varnega in bil hkrati in odprt in ranljiv in ljubljen. Rad bi vedel, da si na varnem, medtem ko počivaš.

Predvidevam, da to vsi pričakujemo od svojih staršev, tudi ko smo odrasli. Pričakujemo, da bomo to vedno našli vsaj pri enem od njiju. Računaš, da sta zato dva!

Drugi je morda zaseden. Zaposlen je s tem, da uresničuje svojo veliko željo, po tem, da spreminja formo, za tisto popoldne opusti človeško formo in se spremeni v - žival!

Rad se gre igrat z mačkami in psi iz soseščine in zato se spreminja vanje, da lahko čuti življenje živali. To ima rad.

Rad postane eden od njih in potem gre na potep skupaj z njimi. Imajo svoje obhode in njemu je lepo biti z njimi.

Radi so svobodni in radi sledijo svojim željam. Takrat se jim pridružiš in jim pogledaš v srce, tam, kjer se nahajajo njihove srečne želje. Njihove so tako enostavne, preproste, tako lahko jim jo je izpolniti.

Morda ti kdaj to še prav pride.

Naslednjega dne hoče nekdo drug iz družine ven. Malo v življenje!

In ko se vrnejo domov, potem ... no, potem si ti njihova mama ali očka, ker potrebujejo mamo ali očeta. Objameš jih in uživaš njihovo prisotnost kot otrok v tvoji družini, kjer je domače in poznaš okolje, nanj si navajen.

Naravnost ljubiš tiste trenutke, ko se božate in muckate, in uživaš v tvoji vlogi očeta in mame z otroci. Zato, ker tvoja čustva to zahtevajo! To hočejo.

Tvoja čustva ti povejo kako reagiraj na potrebe drugih, ti pa odgovoriš na njihovo željo in slediš njihovim potrebam. Oni ti sami pokažejo kakšnega te v tistem trenutku potrebujejo, tvoja čustva  prilagodijo formo, ki jim je ravno pravšnja zanje! Ker te takšnega želijo zase.

To lahko storiš tako, da postaneš predmet njihove želje. Ti si, kar želijo da si. To njih dela srečne in to dela tebe srečnega, deluje na obe strani.

Ti imaš tvoje potrebe in jih spoštuješ, zato veš, kaj drugi potrebujejo in to pri njih spoštuješ.  Hočeš, da so srečni. Saj tebe delajo srečnega, mar ne?! Zato je logično, da ti njih rad osrečuješ.

Veš, da tvoji dragi imajo, kar jih osrečuje. Ne moreš imeti vse samo v sebi, kar te naredi srečnega; ne moreš porabiti vse ljubezni v tebi le zase in biti s tem srečen. Jaz, na primer, ne morem objeti samega sebe (no, seveda lahko, in tudi se) vendar po navadi ne deluje tako.

Potrebujem drugo osebo, da lahko objamem sebe. Njene roke so podaljšek mojih, ki objemajo mene. Moje so tisti trenutek morda preutrujene ali prekratke ali same potrebne objema. Ali pa preveč prestrašene, ker so ranjene ali preprosto žalostne in razočarane.

Lepo je imeti nekoga, ki da svoje šape okrog tebe, kajne?

Potrebuješ nekoga, da bo tvoje roke okrog tebe in da to tudi verjameš. Da je potem resnično.

Takšne so moje sanje in lahko jih povem točno tako, kot jih sam potrebujem in kot moje srce hrepeni in hoče, da bodo popolne zame! Ne bom srečen, dokler ne bodo moje sanje resničnost. In niti ne želim biti srečen drugače, ker mi bo vedno nekaj manjkalo, pogrešal bi druženje z živalmi. Zaupamo si!

Zaupaš popolnoma lahko le svojemu bivšemu morilcu (ne veste koliko me je stal ta stavek!)

Ko gledam živali v divjini.... ali domače živali in hišne ljubljenčke (sicer bodo nekoč vse živali naši ljubljenčki in prijatelji, tako pravijo moje sanje) sanjam o tem, da bom lahko tudi sam eden od njih, z njimi.

Greš ven in se igraš skrivalnice in se pri tem nesmrtno zabavaš! Pogrešam to. Sanjam o našem skupnem življenju z živalmi, nekoč.

Tedaj se bodo človeški in živalski mladiči skupaj igrali, ker jim bomo pustili čez dan ven, skupaj z živalmi ker bosta tam tudi lev in medved. Kaj pa naj se jim zgodi z njimi?! Tako te ni strah tudi če se ponoči ne vrnejo domov. Na varnem so.

S slonjo družino si itak vedno varen.

Poznaš jih vse,ker si bil zunaj z njimi in njihovi otroci so bili v tvoji hiši in so pazili na tvoje otroke, ko si moral kem oditi na kratek čas. Njihovi straši so jim dovolili ostati čez noč pri tebi!

Objel si jih kot svoje in so bili srečni. Hkrati so si zjutraj želeli nazaj domov, k svojim, k družinam, oziroma kadarkoli se počutijo, da morajo nazaj k svojim.

Tudi one se precej naučijo od tebe, ne le mi od njih!

Ni boljšega in bolj vznemirljivega življenja, kot med živalmi, ki so ti prijateljice! Njihovo zaupanje in prijateljstvo sta odlična in tvoja potreba po toploti in dotiku njihovega krzna, objemu šap... Zlezel bi k divji živali in pri njej zaspal.

In tedaj bi sanjal o tem, kako se bodo ti dnevi ponovili, in znova in znova, brez konca in se nikdar ne bodo nehali. Sploh nikoli se ne bodo nehali!

Včasih srečam človeka, ki ga nisem prej še nikoli srečal. Globoko v njihovih očeh mi nekaj govori iz njih, ne da bi oni to vedeli, da so vse to lahko zame in jaz zanje.

Če le tako hočemo. To me resnično razveseli in me vedno naredi srečnega.

Na nek način kradem ta občutja od neznancev. Kljub temu pa - saj to ne more biti kraja, če nekdo niti ne ve, kaj ima! 
Ukradem, in potem spravim vase - in nikomur ne povem! Nikoli in nikdar. Ukradem "za zmeri", ker se bojim, da ne bi oni tega izgubili. Pri meni bo pa vedno na varnem.

Zato bom to zdaj zapisal in poslal nekam daleč, prek Velikega morja, in zaupal drugim ljudem svoje sanje o prihodnjem svetu.

Povem tistim, ki me ne morejo raniti - da sem en navaden, pokvarjen tat!

MOJE ŽIVALI II

S tistim delom sebe, ki je v meni večen in je neomejen, ki se nikoli ne konča ne s smrtjo ne z rojstvom, sem iskal odgovore na vprašanja, ki  si jih nihče ne postavlja.

Zavedam se tega dela sebe, ki ga vse to zanima in res ne vem, zakaj bi ga še naprej zanikal. In ga ne uporabljal.

Tako sem izvedel, kaj se je zgodilo živalim! Moral sem.

Povezani smo, človeštvo, in živali. Ko sem pogledal skozi okno Odgovornosti, sem videl, kaj sem jim storil.

Odgovornost namreč ne poizveduje in išče dokazov, kaj so drugi komu storili. Tako namreč gleda Krivda. Tako potem Krivda poišče krivce in jih kaznuje. Namen sikanja Krivde je jasen: izločanje.

Za Odgovornost je značilna želja po sprejemanju in integriranju, kajti Stvarstvo na vse nas gleda odgovorno.

Odgovornost pravi takole: JAZ SEM to storil(a).... S tem prevzame odgovornost in vzpostavi Namen.

Šele tedaj je učenje sploh mogoče! Začne se.

Tisti, ki je Odgovoren, se uči s tem, da je odgovoren.

Uči se, ker samo tako lahko izve, kaj se mu je zgodilo ko tega ni bil zavesten. In ker se obnaša odgovorno, ne zanika obstoja stvari, ki v resnici obstajajo.

Namesto tega posvoji Izgubljeno, in skrbi za tiste, ki jih posvoji in za tisto, kar posvoji! Njegovi so, njegovo je.

S smetišča Univerzuma lahko vzameš vse! Ker je bilo zavrženo, ti tega nihče ne more zameriti ali ti preprečiti. Nihče ti zaradi tega nič ne more. Nihče ne potrebuje, kar je bilo vrženo na smetišče. Nihče tega ne išče in ne zahteva nazaj. Odvrženo je bilo zato, ker se je nekdo hotel tega znebiti in mu je pri tem, da bi ustvaril idealen svet, šlo nekaj narobe. Za odvržene stvari ni imel načrta in zdaj se je znašlo tukaj, na smetišču Vesolja.

Vzameš in je tvoje.

Kar pobereš z odpada ti pripada in lahko odneseš domov. Vzameš k sebi, daš mu vrednost, ki je drugi v odvrženem niso videli.

Potem najdeno nekaj pomeni. Sebi pa pomeni šele, ko nekomu drugemu nekaj pomeni, pred tem tudi sebi ni nič pomenilo, kot ni pomenilo tistemu, ki je zavrgel. Te zavesti Izgubljeno nima, nekdo mu jo mora dati.

Najbrž to lahko naredi le tisti, ki v sebi nosi nekaj izgubljenega.

V njem (v sebi) noče, da bi ostalo izgubljeno, v Izgubljenem in posledično v sebi, vidi vrednost, ki je drugi ne prepoznavajo. Sanja o tem.

Ko je Jezus pripovedoval zgodbo o izgubljenem sinu, je pravzaprav s tem opisoval sebe. Upornik, trmast, svojeglav sin, ki hodi po svetu in zapravlja očetov denar. Potem pa govori ljudem čudne reči, obljublja drugačen svet. Opisuje, kuje načrte. Svetuje: bodite nestrpni, nekoč bo, kmalu, zdaj... ki pa jih ne uresniči in ostanejo za njim, ki jih je izrekel, kot obljuba.

Obljuba, ki jo da Sin, čaka Očeta, da jo izpolni!

To je prag inicializacije, ko otrok raste in postane odgovoren za svoje odločitve.

Niso vse odločitve enako pomembne, nekatere so bolj,ker pomenijo prehod v osebnem duhovnem (in fizičnem) razvoju bitja. Nekaj ga bistveno - se pravi vsebinsko - spremeni!

Meni se je to zgodilo, ko je mati mojega prijatelja iz otroštva prišla k nam na obisk k moji mami, in je videla, ko me je moj oče pretepal.

Mojemu očetu je tedaj zabrusila: V to hišo ne bom nikoli več stopila! To, kar ti delaš s svojim otrokom... nihče ne dela niti z živaljo! On ni žival, on je človek!

Potem sem vso noč jokal, objemal sebe, svoje telo. Ponavljal sem si njene besede: jaz sem človek - človek sem, ČLOVEK!

Jaz sem človek.

Ta božja ženska, ki ji je bilo enako ime kot moji mami, me je pobrala s smetišča, me očistila in mi dala vrednost.

Dve ženski sta iz istega bloka, najboljši prijateljici z enakim imenom, le da mi je ena za trenutek bila bolj mama, kot je bila moja mama!

Povabila me je, naj bom človek skupaj z njimi, naj se pridružim človeštvu. Inicializacija otroka, ki vstopa med ljudi.

Rekla mi je, da nisem žival in da spadam v občestvo ljudi, in da sem takšen, kot drugi. Nič več in nič manj. Eden od...
Samo to sem si vedno želel biti: eden od... eden med...!

Če bi ljudje vedeli, kaj pomeni, da ti nekdo reče, da si človek.... Te povabi mednje, da postaneš eden izmed njih, potem bi razumeli, kaj je Jezus mislil, ko rekel " Jaz sem sin človekov!"

Jaz to razumem.

Zato sem vzel živali s sabo. Ker jih razumem.

Ne mislim, da sem več kot one, mislim da sem "eden od". Med njimi se še vedno počutim njihovega!

Odgovornost morda ne zna vsega, a je na poti, da bi razumela. Iz preprostega razloga, ker se ne boji spoznavati! Odgovornost je namreč Mati vsega. Pravzaprav si odgovornost želi spoznavati, ker je vse njeno.

Krivda pa nič ne zna. Še kar naprej vztraja pri svoji popolnosti in misli, da že vse zna in se ji zato ni treba učiti. Dovolj je, da drugim ukazuje in predpisuje. Zato Krivda rada kaznuje.

Odgovornost je drugačna. Rada razume, sprejme, potolaži in popravi.

Krivda pa obsoja.

Zato je Krivda v službi Smrti, medtem ko je Odgovornost na strani Življenja. Vse naredi zanj, ni je stvari, ki je odgovornost ne bi naredila za Življenje!

Nadalje, Odgovornost nikdar ne razmišlja tako:

Le kdo je to storil? Zakaj je to sploh nekdo storil, kako je mogel...

Pa tudi takole ne razmišlja:

Poglejmo zakaj in v katerem primeru bi denimo jaz to storil?! Kaj bi me sploh k temu privedlo, me prisililo, kakšen bi bil moj razlog in izgovor? Kaj je tisto, kar bi me vodilo k takšni brezumni (kruti, samomorilski, absurdni, brezupni, nelogični...) odločitvi?

Namesto tega, razmišlja takole:

Jaz sem to storil! Kakšne razloge sem imel, da sem to storil in zakaj nisem pri tem videl nobene druge, drugačne možnosti, da bi storil drugače -  bom pa zdaj videl!

Prej nisem mogel, znal, ali hotel! Toda zdaj bom razumel kaj sem storil, in bom to popravil. Hočem biti Odgovoren in zato sem odgovoren...

Tedaj stvari, ki jih nihče ni hotel in so se jim vsi izognili, postanejo tvoje. Prej se niso spreminjale, ker se brez gospodarja niso mogle. Zdaj se lahko.

Zato bom vedno povezan z živalmi. Živali so moje.

Mati Vsega v Vesolju je nekaj položila vanje, jim zaupala v varstvo tisto, kar smo mi po poti izgubljali in je to odpadalo od nas! Vedela je, da nam ne gre zaupati da bi njeno darilo vedno ohranili pri sebi.

Njim pa je zaupala! Živalim je zaupala.

In vendar, kljub temu, da smo izgubili - izgubljeno ostaja naše! Spada k nam.

Kadar je nekaj tvoje in ti pripada, pa tega ne maraš, tedaj gre tja, kjer bo nekdo to sprejel.

In v živalskem svetu je to tako.

Živali zdaj nosijo mnoge naše stvari in nas z njimi spominjajo, kdo smo v resnici. Seveda, le kadar si upamo pogrešati tisto kar je pravzaprav naše. Če se ne bojimo postati, kar nam je namenjeno in ujeti tiste evolucije, ki nam je namenjena!

Mnogo ljudi si išče lastno duševno in emocionalno stabilnost v družbi živali.
Jaz sem eden od njih.

Moj sklep je takšen: Odgovoren sem za tisto, kar se je živalim dogajalo v preteklosti in za tisto, kar se jim dogaja zdaj. Sem Pravzrok tistemu, kar se je zgodilo, zato smo si usojeni, živali in jaz! Vedno bomo skupaj.

Za nekoga bi to lahko pomenilo kazen, meni pa je vse enako: kazen, nagrada in blagoslov.

Dokler nisem tako gledal nanje, nisem mogel jasno razmišljati o njih, ker nisem imel telesa (čustev) s sabo (in za sabo), ko sem se spravil razmišljat. Nisem imel primernega orodja za razumevanje; brez telesa namreč ne morem razmišljati.

Ne nazadnje so čustva tista, ki razmišljajo, jaz pa jim samo sledim. Blagoslovljeni smo s čustvi in prekleti, če smo brez njih!

Še drugače povedano: Odgovornost je blagoslov, odgovornost ni prekletstvo....Krivda je prekletstvo!

Učiti se, imeti to možnost, da spoznavamo, je (od)rešitev! Neznanje in vztrajanje v neznanju (pri popolnosti), je pa pekel. Tako jaz to vidim.

Dokler nisem postal odgovoren, tudi celote nisem imel pred očmi in zato nisem mogel vedeti, kaj se je nam, in živalim, zgodilo.

Vem, da noben organizem v Vesolju ne more živeti tako krute usode, če sam nanjo ne pristaja. Predvsem s tem mislim na živali, ki so vzrejene na farmah. Služijo človeku za hrano, ne da bi na to same pristale, ker hrepenijo po svobodi enako kot ljudje. To pomeni, da se držijo nekega davnega dogovora sklenjenega z nekom, ki jih je nagovoril, da opravijo nalogo. Ta je, zgodovinsko gledano, bila potrebna, da človeštvo sploh lahko preživi.

Zdaj pa je to samo biznis s smrtjo. Nekaj, kar je samo po sebi razumljivega.

Vendar si s tem nisem mogel dosti pomagati. Nisem videl cele zgodbe.

V tem ni bilo logike, ne namena, zaradi katerih bi živali pristale na nekaj takega. Te nikdar ni, ko gleda Krivda.

Da neko bitje, ali vrsta bitij, demokratično "izglasuje" svojo smrt, samomor in da ta poteka vsa življenja enako, eno življenje za drugim?? Zakaj bi bitja sprejela takšno obupno usodo in se ji podredila?

Kaj zdaj govedo ne kriči Bogu na pomoč? In pravi: Oče, prosimo te, odstrani nas od tu... mi ne moremo več, dvigni nas od tu!

Potem krave zbolijo za boleznijo "norih krav" in zanje je to odrešitev.

Za ljudi je pa to nevarna bolezen, ki jo je treba zdraviti.

Zdaj jo vidim, zgodbo. Videl sem, kaj sem jim storil.

Odgovornost je povsem svoja zgodba! Pravzaprav zgodba nastane šele tedaj ko iz Krivde destiliraš smisel in ga pretopiš v Odgovornost!

Krivda namreč zgodbe sploh nima. Krivda je stanje brez zgodbe.

Zgodbe imajo rade odgovornost, rade imajo gospodarja, takrat oživijo, tudi če poprej niso. Ne povejo se ti, če nisi ti zanje odgovoren.

Pripovedovalec mora zgodbo posvojiti, da jo lahko posreduje in da se zgodba njemu prilagaja. Zato zgodba potrebuje telo, da se vanj zavije, ker zgodba telesu zaupa.

Telo je namreč del Zgodbe.

Bog ve koliko časa je že tu in čaka na Telo, ki jo bo posvojilo in povedalo!

Odgovoren biti, pomeni skrbeti.

Ne moreš biti skrben, če nisi hkrati odgovoren. Pa tudi odgovoren nisi, če ne skrbiš! Dokler nisi odgovoren, nič ne more biti tvoje. Ko si Odgovoren, je vse tvoje!

Krivda in Odgovornost se izključujeta, hkrati ne moreta obstajati!

Krivda išče krivce, da jih kaznuje, ker se tako maščuje. Maščuje se zato, ker ne zna biti odgovorna. Toda to vrat ne odpre in Zgodbe ne vidiš!

Zgodba torej ostaja za njimi in čaka na tistega, ki bo odgovoren.

Zgodba je kot izgubljen otrok, ki ga moraš najprej posvojiti, preden je lahko tvoj. Potem ti šele zaupa in ti govori. Otrok ti reče: Sem tvoj?? In ti.... si moj?

Potem čaka odgovor. Od njega je vse odvisno.

Zgodba potrebuje otroka na enak način, kot otrok potrebuje zgodbo. Eden drugega  potrebujeta, potrebna sta si, da se nadaljujeta, da vesta kam gresta, da vesta h komu spadata, komu pripadata. In da vesta, kakšen je njun namen.

Tako se otrok nadaljuje in zaradi tega ve, da je neskončen. Zgodba mu kaže pot! Otrok raste, ko jo posluša. Sledi ji, Zgodbo spremlja in jo tu in tam popravi. Spremeni jo, kot mu srce veleva. Zakaj pa ne bi, saj je njegova!

Srce je pa poveljnik, general, vodi in kaže smer.

Srce obleče Željo v telo, jo zvleče k sebi, in način, na katerega Želja osmišlja telo, da to lahko deluje. Željo tako naredi "funkcionalno", kot bi se temu zdaj reklo. To se imenuje lastna Volja. Želja v telesu, ki deluje k izpolnitvi same sebe! Srce je pa poveljnik.

Danes je lastna Volja skoraj  iztrebljena, ker je največji sovražnik takšnih ljudi, ki jih vodijo izključno preparirani možgani, ki so brez stika z lastnim telesom.

Ti brez zavesti Telesa ne vedo, kam gredo!

Zato potrebujejo nešteto zakonov, nešteto pravil, ker sicer se izgubijo. So brez svojega, notranjega, vodila. Ko ubiješ Željo, ubiješ Voljo. Potem onemogočiš Telo in rezultat je na dlani. Tu smo zdaj!

Zato jim je lastna Volja, ko je svobodna, največji sovražnik.

Ubijajo jo, kjerkoli jo srečajo. Izbezajo jo, jo preganjajo in iztrebljajo. Ko jo najdejo, ji prepovedo biti. Ubijejo jo, če prej sama ne umre, v pogojih življenja, ki ga oni dovolijo. Danes jo je le še malo na planetu.

Stvarstvo deluje tako, da ti odpre vrata šele, ko hočeš biti odgovoren, ko imaš potrebo po tem, da si odgovoren, ne prej. Vendar pa, ko enkrat odpreš vrata, teh ne moreš več zapreti. Kar si videl, si videl. Enkrat odprta vrata - ne tesnijo več! Prepih je premočan.

Takšna je narava Zavesti! Požrešna je in hoče vse k sebi!

Vse, kar je ustvarila, je njeno.

Tema, ki je nasprotje zavesti in pomeni njeno popolno odsotnost, pa ni bila ustvarjena. Zato je ukvarjanje z njo nesmiselno.

Zakaj bi se Zavest ukvarjala s Temo ali celo sprejela odgovornost zanjo? To je v nasprotju z Zavestjo, ki je ustvarjala. Luč ne more ustvariti Teme, ker je Tema stanje brez Luči. Obstaja mimo nje.

Zavest pravi: Ko si odgovoren - si vedno dogovoren. Ne moreš biti pet minut odgovoren, naslednjih pet minut pa ne.... Odgovornost je za vedno.

Krivda je pa začasna.

Krivda pomeni prestopanje pred zaprtimi vrati. Začasna je, ker se bodo vrata slej ko prej sama odprla in tedaj se boš moral srečati z vsem tistim, kar nočeš vedeti in za kar nočeš sprejeti odgovornosti.

In boš moral to prenesti. Zakaj?

Ker je TVOJE!

Drugega sodnika ni. Strah pred veliko Sodbo izhaja iz tega, da Krivda razmišlja v okviru same sebe in zato ne ve, kaj Odgovornost pomeni.

Stvarstvo ne dovoli neodgovornosti!

Nam se to zdi kruto in sebično, toda ni.

Ljudje pogosto rečejo, včasih je bilo bolje, ko smo manj vedeli.... Precej lažje je bilo živeti, zdaj pa... ko vsi vse vemo, nam je težje!

Sklep: malo vedeti je lepše, nič vedeti je naj lepše.

Toda v resnici vedeti pomeni blagoslov, ker tudi je blagoslov. Prekletstvo je hoteti nič vedeti in v neznanju vztrajati. To zdaj živimo!

V Vesolju se je morala pojaviti točka, kamor so popadale vse izgubljene, nepriznane, zavržene stvari, ki jim nihče ni našel vrednosti, nekakšno smetišče Vesolja.

Podobno, kot je nekdo na vrata svojega stanovanja napisal: Tega ni! Ali pa na zid: I am not here, this isn't happening ... podobno velja tudi za naš planet. Tu je, pa čeprav ga zanikamo po dolgem in počez. Tu je, in ima lastno Voljo.

Takrat nismo še poznali recikliranja odpadnih snovi, nobene potrebe ni bilo po tem, vsega je bilo dovolj, na pretek. Kadar je vsega preveč, se to rado zgodi, da vzameš vse za samo po sebi razumljivo.

Prave vloge "vsega" še ni bilo, ker tedaj ta niti ni bila potrebna. Tudi zaželena ni bila, saj ni bilo nikogar, ki bi jo želel.

Še posebej je to veljalo za tisto, čemur je obstoj bil zanikan. Ko so stvari idealne, so pač popolne.

Po navadi je s popolnostjo tako, da sama o sebi misli, da vse ve in vse zna in ne potrebuje ničesar.

Še danes v glavah ljudi velja, da je tisti, ki potrebuje, manj vreden od onega, ki ne potrebuje.

Tako zdaj mislimo, da je popolno pač nekaj, kar je že za nami in bi se zato radi vrnili tja, v čase, ki jih imamo za popolne.

Hočemo nazaj tja, v čas, ko nismo nič vedeli in si pri tem rečemo, da je laže biti kriv in nič vedeti, kot biti odgovoren in vse vedeti!

V tem prvem primeru poiščemo krivca in opravimo z njim. Potem je nekaj časa lažje. Ko nam ni več lažje, si poiščemo novega krivca in ponovimo.

Niže od te točke ni moglo nič pasti, ker je to točka, pri kateri je zavesti tako zelo malo, da je skoraj Tema. Vendar je zavesti kljub temu nekoliko več, kot nič! Kar je preveč, da bi Izgubljeno zdrsnilo v Temo, kjer zavesti ni.

Za več zavesti se je treba malo potruditi in jo ustvariti iz tistega, kar je pri roki. Iz lastne izkušnje. Iz Želje, ki deluje.

Kar je pravzaprav vloga Materialnega sveta, da nas nauči temu! Naloga Njenega sveta je, da shrani in obvaruje pred končnim izginotjem vse tisto, kar je Njej drago!

 Potem pa iz nečesa navidezno mrtvega, ustvari nekaj, kar bo živelo, vdihne voljo in spravi k življenju na videz mrtve stvari. Če pride mimo takšna zavest, ki to hoče, vse oživi!

Telo predstavlja "Očeta".

Torej nekoga, ki bo na koncu predstave prišel iskat vse "Izgubljeno". In tedaj bo vse posvojil, kar bo našel. Kajti vse, kar ON najde - je Njegovo! In ker je Njegovo, za svoje poskrbi.

In potem... skrbi.

Ker je Odgovoren, to namreč odgovoren Oče dela - se zaveda, da vse Izgubljeno potrebuje svoje telo! - ve tudi to, da se vse stvari morajo manifestirati. Z a kar potrebujejo svoje telo.

Ko imajo svoje telo, čutijo z njim in spoštujejo njegove potrebe, ki tako postanejo njegove. S tem imajo pravico do identitete. Kako sicer sploh lahko imaš identiteto, če te polovica manjka?! S telesom si cel, brez njega pa te je samo pol!

Evolucija človeštva je vedno bila povezana in odvisna s soočenjem med Očetovo zavestjo in intuicijo Matere Vsega v Vesolju.

Ti dve osnovni obliki zavesti si nista vedno bili enotni v svojem pogledu na to, kako, v katero smer naj se Stvarstvo razvija.

Samo tako je lahko ostalo neodgovorjeno vprašanje (ki mimogrede rečeno sploh nikdar ni bilo postavljeno!) ali lahko nekaj dobi pravico do manifestacije, na način, da o tej vsebini ne more biti dvoma, in ji nihče, niti Bog ne, ne more oporekati ali jo zanikati, da obstaja.

Vsebina tu na Zemlji dobi svojo formo. In ta nato vztraja, bori se za svoj obstanek, se razvija. Hkrati je tako očitna, da ji nihče ne more zanikati, da obstaja.

Tako so te vsebine v materialnem svetu nastajale in se tukaj tudi ohranile. Ohranile so se lahko samo v Njenem, Materinem svetu in pod Njenim okriljem, ker se drugje niso mogle.

Drugi so pa te vsebine iskali, jih preganjali, iztrebljali in ubijali... tako kot hočejo zdaj Njo ubiti, jo pregnati iz Stvarstva.

Bom ponovil: Telo predstavlja "Očeta", ki na koncu pride iskat "izgubljeno". In tedaj posvoji vse, kar najde, kar se je ohranilo.

Na dnu Vesolja se pa vse ohrani.

Na vprašanje o tem kdo je potem Oče? - je možno odgovoriti: Tisti, ki pride iskat!

In ne nekdo, ki bi rad še to obliko zavesti, ki si je tu poiskala formo, da bi obstajala, zrinil v Temo da se je znebi in da je sploh ne bi bilo.

Zato je ta oblika zavesti iskala najnižjo točko obstajanja, kjer je lahko nekaj, kar je nižje od najnižjega. Kamor spada zavrženo in izgubljeno.

Med stvari, ki jih nihče noče in jim ne najde smisla!

Toda, tega pojma "za zmerom znebiti se", v Vesolju ni!

Ne obstaja nekaj, kar ima na vratih napis "tega ni, ker ne obstaja".

Zato Izgubljene reči potrebujejo telo in zato jim ga je Mati dala. Mati je vedela, da Telo potrebuje Očeta in da ga bo prišel iskat.

Pravzaprav je Telo Oče Stvarstva.

Oče postane s tem, ko ima svojo lastno zavest o tem, kdo in kaj je.

Skupaj z zavestjo in izkušnjami človeštva v materialnem (Materinem) svetu, tedaj tvori Zavest Enega Boga!

Tedaj je Bog Zavest (pisano z veliko), jaz jo napišem z veliko začetnico ne nazadnje zato, ker ima moč in sposobnost pospraviti stvari na Začetek in jih potem nadaljevati v pravilno smer.

****

V to Zavest imam neizmerno zaupanje. 

Do Telesa čutim neskončno spoštovanje, ker je Telo princip razumevanja delovanja Stvarstva. Izvira iz telesa, ki je iz Planeta, in ima kot materija spomin zaradi izkušenj življenja v Stvarstvu. Razume potrebe in delovanje Stvarstva, in zanj skrbi.

Mi to zavest oživljamo ko pridemo sem. Oživljamo jo v materiji. Mi to moč imamo. Mati nam jo da s telesom, vsakemu od nas.

Včasih, ko gledam živali, tudi v filmih in po televiziji, vidim v njih Ljubezen. Rečem si: glej, te živali so od začetka svojega obstoja ohranjale Ljubezen, in danes je ta pri njih enaka, kot je bila takrat! Mi se pa tega šele učimo.

S to ljubeznijo so ohranjale, hranile sebe in svoje male, jih potem vzgajale in vzdrževale vrsto pri življenju. Človek je na ljubezen do svojih malih pogosto pozabljal. Od koga se je je potem vedno znova naučil, da človeška vrsta ni izumrla?! Pri kom jo je prepoznaval, da jo je znal ponoviti? Živali so naše najboljše učiteljice.

Pametno se je pri njih učiti! Mati Vsega v Vesolju je vedela, komu zaupati to znanje, da ga bo vrsta ohranjala in se mu nikoli ne bo odrekla - nikoli! Ne glede na to, kdo vse jih je preganjal, jih izganjal ali iztrebljal v njih tisto, kar je v Vesolju Njenega - živali niso nikdar klonile in so v sebi ohranjale tisto, kar jim je bila Mati zaupala v hrambo. Poleg tega ne grejejo v nedogled svojih zamer tako kot ljudje. Ko enkrat v tebi odkrijejo ljubezen, ki je njim razumljiva, ti naenkrat ne zamerijo več. Sicer pa - le komu lahko bolj zaupaš, kot bivšemu morilcu?! On ti tega ne bo več storil, kar ti je že. Drugim ne moreš verjeti, ker ne veš kaj naklepajo. Bivši morilci... so pa s klanjem končali in jih je sram tistega, kar so počeli. 

Ljudje, ki to vedo ali pa samo slutijo ker čutijo, se na nek način zavedajo, da je tisto, kar živali prenašajo v sebi, pravzaprav naše. Da te živali varujejo namesto nas, ki tega ne znamo (ali nočemo!) in nas s tem spominjajo na to, kar smo. Mnogo ljudi pri živalih vidi le grobost in nagon po samoohranitvi. Ne vidijo pa ljubezni, ki je v njih, zvestobe in vztrajnosti, pripadnosti vrsti. S prstom kažejo nanje in govorijo: saj se živali tudi koljejo med sabo, zakaj torej ne bi mi njih! Tudi ljubijo so med sabo in so zveste ena drugi, pa jih pri tem ne posnemamo radi in si tega ne vzamemo za vzor. Čudno da vidijo samo tisto, kar hočejo videti, in še to le pri nekaterih vrstah živalih, ne pri vseh. Pa kljub temu to vzamejo kot pravilo tudi zase, ki jim je potem izgovor za njihovo obnašanje. Ljudje , ki pobijajo živalske mladiče, tudi če tega sami ne bodo priznali, to počnejo zato, ker sovražijo Mater Vsega v Vesolju! 

Rekli bodo, da ubijajo mladiče zaradi njihovega krzna, za hrano, zaradi biznisa..., ekonomije, za profit... sto in sto razlogov bodo navajali, a v resnici hočejo le iztrebiti, karkoli je Materinega v Vesolju. Zato pa prihajajo sem! Nekateri prihajamo, da bi jo razumeli in zato ker hočemo biti z Njo. Drugi prihajajo sem, da bi jo ubili. 

Potem pa ubijajo Njo v živalih. Pravzaprav jo ubijajo povsod, kjer jo odkrijejo!

Ubijajo jo v nas. 

Kadar pravijo, da moramo ubijati živali "za preživetje", tedaj od nas zahtevajo naj Mati v nas, ubija samo sebe v živalih.

MOJE ŽIVALI III

V Začetku, v zemeljskem začetku, so živali živele ločeno od ljudi.

Ni bilo domačih živali kot jih poznamo zdaj, ne tistih vzgojenih na farmah.

Imele so svoj prostor v gozdu,  svoje navade, svoje življenje in svoje sovražnike med drugimi živalmi. Svoje mladičke so učile življenju, navadile so jih na to, da ima vrsta tradicionalne sovražnike med drugimi živalmi, pokazale so jim koga se je treba bati in biti z njim previden. Če je le mogoče, se jim je bolje izogniti, ker je močnejši in bolj zvit. Mladiči so se tega naučili pri svojih starših in potem znanje prenesli na svoje mladičke, ko je bil čas zanje. Nekako so poiskali ravnovesje in ga vzdrževali.

Ljudje se tedaj niso še družili z živalmi. Uporabljali so jih za hrano. Če so hoteli jesti, so morali na lov.

Počeli so vse tisto, kar človeku civilizacija in kultura vbijeta v glavo. Pravilnejši izraz bi bil, ubijeta mu glavo! To namreč počneta civilizacija in kultura - ubijeta človeku glavo. Tudi drugo počneta s človekom, ampak predvsem to.

Živali so za razliko od človeka, vedno ljubile svoje mladiče.

Odkar je njihovega Zemljinega življenja so nanje pazile, jih čistile, ljubkovale, hranile in ohranjale, kakor so vedele in znale. Mati je sama ohranjala Življenje na Planetu kot je vedela in najbolje znala.

Živali manifestirajo mnoge izraze, ki jih človek sicer ne manifestira ali pa je našel druge ventile, ki se izražajo na podoben način. Potem jih pokaže ali pa skrije in zanika njihov obstoj.

Recimo to izrazi človekovega hladu, sovražnosti, previdnosti (polž), nezaupanja (veverica), pa tudi zvestobe (volkovi), zvitosti (lisica), skrbi za mladiče (medvedka). Občutek pripadanja svojemu krdelu, je tudi ena od teh stvari.

Zato so ene z bodicami in strupene, nekatere so z ostrimi kremplji in ostrimi zobmi, neprijetne na dotik, celo ogabne. Te izražajo nezaupanje Vesolja in njegove dvome!

Druge so toplokrvne, mehke na dotik, prijazne, lepih oči in dišijo, joj, pa kako dišijo! Njihov dih je topel in kadar jim je mraz, se stisnejo med sabo, da se pogrejejo. Rade spijo skupaj v brlogu, kjer se počutijo varne, takrat čutijo, da je Zemlja njihova Mati in da jih bo zaščitila pred sovražniki. Da bo poskrbela zanje.

Živali imajo neposreden stik z Njo. Mati jih ima rada. Živali so njena bitja.

Živali , če jih dobro pogledaš, ohranjajo upanje, skrb, željo po ponovnem snidenju, občutek pripadanja nekomu... v sebi nosijo vse tisto, kar v Vesolju neprenehoma sebe išče in želi. Mati je namreč Želja. Ustvarila je Življenje in Vesolje in vsa bitja v njem. VSE je ustvarila Želja!

Mati je vedela, da bo človek kdaj pa kdaj izgubil smer in pozabil na upanje, na skrb in željo po ponovnem snidenju, z njimi pa občutek pripadanja nekomu... zato je vse to skrila v nagone in jih spravila v živalih.

Vedela je, da jih bo to ohranilo in bo tako v njih čakalo na ljudi, ko bodo nanje pozabili. Ko bodo Njo pozabili!

Toda Srce jih bo napeljalo, da bodo iskali, in ko drugje ne bo.... jih bodo živali spomnile, kako to gre!

Potem bodo začutili, da je to tudi njihovo in bodo v živalih to cenili. Poiskali bodo njihovo bližino, pri njih se bodo zopet naučili tistega, kar je nekdaj bilo njihovo, pa so se iz tega ali onega razloga temu odpovedali.

Mati je vedela, da jih bo vse to počakalo v živalih, kjer bo čakalo na varnem. Tudi če iztrebljajo živali, vseh le ne bodo mogli iztrebiti.

Vsaka človeškemu srcu ljuba žival nosi neko izgubljeno človeško lastnost, ki jo v sebi hrani in jo prenaša in o njej uči svoje male.

Z njo nas spominja na tisto, kar je naše.

Mi pa se temu približamo tako, da prijateljujemo z živalmi! Nekatere varujejo v sebi hrabrost, druge iznajdljivost, tretje spet moč in zvestobo partnerju, pripadnost in skrb za mladiče, zaupanje vase in v svojo vrsto, pa predanost in požrtvovalnost in nesebičnost... vse tisto, kar nam je Mati v začetku podarjala, pa smo jo z nezaupanjem gledali, ker nismo vedeli, ali se bo Oče s tem strinjal.

Da nas ne bo kregal, če vse to sprejmemo?! Takrat smo spustili vase nezaupanje, dvom in strah... in predvsem to smo ohranjali!

Živali nimajo dvomov. One so Materina bitja. Nagoni so brez dvomov!

Živali so znale ljubiti svoje mladiče odkar je Zemljinega življenja. Ko danes gledaš žival, ki varuje in ljubkuje svoje mladičke, je to ista Ljubezen, s katero jih je varovala, hranila, ljubkovala tudi na Začetku! Vedno je bila z njimi.

Tudi potem, ko so se je človeštvo klalo, se medsebojno iztrebljalo, se vojskovalo in spopadalo zaradi tega ali onega dvoma, so se živali ljubile in pazile svoje mladiče.

Človek se je tačas razvijal, napredoval in včasih nazadoval. Oblikoval je civilizacije in te so rasle in se širile, potem pa se med sabo spopadle. Nato so propadale....

Živali pa so ves čas ostajale le to, kar so vedno bile: ljubeče do svojih malih!

Človek se je tega šele učil. Prekleto počasi mu gre od rok.

Živali imajo potrpljenje z nami.

To pa zato, ker ima naša Prva Mati potrpljenje z nami!

Živali so bile skrbne od vsega začetka Zemljinega življenja! Tudi ko so ljudje pozabili na svoje pleme, na lastno vrsto, in niso več skrbeli za lasten zarod na način, da bi ta lahko v miru živel. Tudi tedaj so živali skrbele za svoje male! Živali so vedno izpolnjevale Materino Voljo, ko so ljubile in varovale mladičke.

Potem so ljudje vzpostavili drugačne odnose do živali, nekatere so zasužnjili in si prisvojili njihove nagone, da so jim služili. Živalski nagoni so naenkrat služili človeku - živalim pa ne. Zanje so pomenili ujetništvo, trpljenje, odvzem mladičev... (prisilno razmnoževanje za zakol!).

Tako so postajale domače živali. Včasih so jih ljudje imeli radi. Včasih so ljudje celo svoje otroke imeli radi! Pri ljudeh nikoli ne veš.

Ko so šli na lov, da so imeli za hrano in tudi pozneje, ko so že imeli domače živali, pa tudi še kasneje, ko so ustvarili velike farme za vzrejo živali za hrano, v katerih so koncentrirali bodočo hrano, so rekli, da to počno zato, ker imajo radi svoje otroke in pazijo nanje. Ker jih imajo radi.

Pa so kljub temu imeli vojne!

Zdaj pazijo, da otrok ne izpostavljajo nasilnim prizorom na televiziji in v filmih. Ampak telo vseeno ve, da meso ni rojeno v marketu, čeprav ga starši od tam prinesejo. Živa celica prepozna mrtvo celico. Nekje, nekaj v tem odnosu kriči na ves glas in Telo sliši ta krik!

Čeprav ga človeško oko ne zazna in uho ne sliši.

Bog je rekel človeku: Vi ste pomembnejši od živali! Če boste gladovali, potem ubijte žival in jo pojejte, da ne bi umrli od lakote.

A ko je nevarnost lakote šla mimo njih in za to ni bilo več potrebe, so s pobijanjem živali vseeno nadaljevali.

Človeštvo je torej svoj odnos do svojih mladičev ves čas spreminjalo in je to imelo za znak evolucije!

Živali tega ne poznajo kot evolucije, temveč kot način življenja. One so v odnosu starši- mladiči že tam, kamor bi mi radi prišli, ko bo konec naše evolucije in bomo lahko samo živeli. Ker se nam ne bo treba razvijati.

V tem odnosu so živali vedno bile tam!

Ko pa smo se od njih učili, smo videli v njih samo zveri, ki koljejo druge živali, nikdar pa njihovih skrbi za svoje male. In tudi če se bodo divje živali kdaj med sabo pobotale in ne bodo več ubijale druga druge za hrano, bomo mi še vedno nadaljevali z uničevanjem življenja okrog nas in iztrebljanjem živali.

Kar je danes poljubna interpretacija živalskega življenja, je pripeto na njihove navade, na tisto, kar človek vidi in zaznava, ker samo to tudi opaža!

V resnici pa so to samo izgovori za naše razvade. Nič drugega!

Naša nasilnost nima z živalskim nagonom po preživetju nobene povezave. Pa z našimi "nagoni" tudi ne.

Vprašljivo je predvsem to, če smo kaj od zdravih nagonov sploh uspeli ohraniti, ali pa smo se ves čas trudili, da bi se jih znebili, ko smo sebe civilizirali. Karkoli že to pomeni. V sebi smo jih ubijali kot nekaj, kar nas ni vredno.

Še vedno mislimo, da so nagoni civilizacijsko na nižji stopnji in zato smo se jim zlahka odrekli in jih končno tako tudi izgubili.

Migranti nam jih bodo znova vcepili, nam pokazali svoje, nam jih vsilili in končno privzgojili. Le da bodo tedaj ti enaki kot njihovi!

Od živali smo pa na žalost še zelo daleč.

V svojem Srcu ima Mati Vsega v Vesolju vse svoje otroke rada. Živalske in človeške!
Do mladičkov enih in do mladičkov drugih lahko v svojih mislih pride prek njihovih nagonov. Ne pride pa do vseh odraslih ljudi, ker do njih ne more vedno, da bi jim govorila, ker se s telesom ne pogovarjajo. Njim ne more govoriti, kot govori svojim malim!
Zato so živali Njena bitja.

Do teh, kamor lahko pride, jih v svojem srcu nežno objame in jim šepeta na uho, govori jim kako jih ima rada, kako jih pogreša, pove jim, da so njeni in bodo njeni vedno tudi ostali. Moji, moji, moji... jim govori. Vedno moji, samo moji....

Živali nagonsko čutijo njeno željo, da bi Mati rada svoje male ohranila in jih branila. Zato samo izpolnjujejo Njeno Željo!
So tako podaljšek Matere in Materine Volje. Izpolnjujejo jo, pa čeprav so to nagoni, ki jih človek večinoma prezira.

Civiliziran človek jih ima za manjvredno znanje Vesolja, ki njemu, ki lahko misli in razmišlja, nič ne pomenijo. Tistemu Intelektu, ki ne čuti svojega telesa, vse tisto, kar sem naštel in kar sicer velja za živali, denimo stvari kot so občutek za pripadnost, zaupanje, bližina drugega bitja, toplota, dotik in vonj telesa.... nič ne pomenijo. Največkrat celo pomislijo, da jim je to nekdo nastavil kot past, da se vanjo ujamejo, če imajo srce in ga uporabljajo. Potem pa, ko se ujamejo, samo trpijo! Zato raje ne upoštevajo srca.

Intelekt, takšen, ki je suh in brez občutka pripadnosti, pa trdi da ve in zna bolje od nagonov! In potem se ravna skladno z obrambnimi mehanizmi svoje bolezni. Ki pa ni vedno skladna s preživetjem človeštva. Samo osebka ali manjšega števila njih. Zato mirno iztreblja živali in tudi druge narode. Nič mu ni čudno od kod prihaja ta želja, da bi ubijal in iztrebljal. Na to niti ne pomisli, ko ubija.

Človek je edina »žival«, ki iztreblja na zalogo. Raje ubije več kot premalo. Raje kak milijon več kot milijon premalo, za vsak primer.
Človek se počuti ogroženega tudi kadar ni ogrožen. Zato ubija na zalogo.

Tako otroci in nekateri odrasli prek živali slišijo, kar nam govori Mater. Pravi nam: vztrajajte ljubi moji, ker ne bo več dolgo, ko bom tu spet z vami.

Živali ne dvomijo, one vedo. Mi pa samo vzdržujemo neko ohlapno upanje, ki je bolj podobno obupavanju, kot veri. Smo polni dvomov! Dvomimo v vse, ne zaupamo ničemur in nikomur.

Zato se ne splača nasedati dvomljivcem. Bolje je opazovati živali, ker one slišijo Mater in delajo tisto, kar vedo da je prav. Mi smo še polni dvomov in švigamo zdaj sem zdaj tja, da bi se jih nekako znebili. 

Naravnost izsiljujemo pri drugih to, da bi nas prepričevali in potem jasno sprejeli odgovornost, če morda ne bo ravno tako, kot so nam obljubili da bo. Nikoli ni, ampak vedno znova nasedemo! Radi nasedemo in potem ne sprejmemo odgovornosti za to.

Dvomov več sproti proizvedemo, kot pa si na vprašanja odgovorimo. Največ vprašanj, ki nas preganjajo, si sploh nikoli ne postavimo.

Emocionalno smo nestabilni in prestrašeni, zdaj nas že vsak bedak prepriča v to, kaj da je za nas boljše.
Rad gledam živali. Rad imam, ko vidim, kako zadovoljne so s svojim telesom, v svojem telesu. Če jim le pokažeš malo skrbi zanje. Dobre volje so že, če ti nisi nasilen do njih, pa da jih pustiš pri miru.
Potem jih lahko gledaš, in se njihov mir naseli v tebi.

Prepričan sem, da jih ljudje ubijajo zato, ker bi radi ubili nekaj v sebi! Ker ne vedo kaj to je, poiščejo isto v živalih in potem ubijejo vso žival, v upanju, da bodo ubili v njih tudi tisto, kar boli v človeku, kar jih spominja v njih samih, da so živalim blizu. Najraje pa prej malo mučijo žival, da bolečina pogleda ven iz njih. Nato jo ubijejo.

****

Stvarstvo bo prisililo človeštvo k temu, da odpre oči, pa ne zato, ker bi to bilo Stvarstvu všeč, temveč zato, da nas zavaruje pred nami samimi.

Verjamem, da bo kmalu prišel čas, ko bomo v sebi odprli naše notranje ječe, ki smo jih gradili zato, da vanje mečemo in zaklepamo ujetnike - ki so naše lastne zatajene emocije! 

Zatajeni, nerazumljeni, odvrženi, zasramovani.... čakajo, da jim odklenemo vrata in nehamo biti njihovi ječarji in mučitelji.

Osvobodili jih bomo in oni nam bodo pokazali lepši svet, tisti, po katerem hrepenijo. 

Mi smo pa nanj pozabili! Vse to je še v nas, vendar ni še osvobojeno, ker te jetnike (emocije) zdaj le zaslišujemo - jih pa ne poslušamo! Krivimo jih, ker vztrajajo pri življenju, čeprav si ves čas prizadevamo, da bi jih v sebi ubili... 

in ne vemo, da je to pravzaprav naše hrepenenje, naše življenje. To hrepeni v njih. 

Sebe jim zanikamo, kot bi jim ne pripadali, kot bi to ne bile naše emocije, kot bi to ne bili mi sami.

****