063_ZGODBA O LIJAKU 44 str.








ZGODBA O LIJAKU
(Lijak, kot model Univerzuma).


Pod pojmom Univerzuma imam v mislih našo predstavo o njem in o tem kaj to je. Kaj smo mi v njem, kakšen je naš Namen, zakaj obstajamo, kam smo namenjeni. Skratka - kakšen Smisel nas vodi in če mu lahko zaupamo.

Kadar pomislim na lijak, potem mi najprej pade v glavo en Bric v svoji kleti, ki pretaka vino iz soda v flaško.
Gledam lijak in potem je gravitacijska sila tisto, kar se naslednje pojavi v glavi kot misel. Gravitacija, ne naša natančnost, poskrbi, da gre vse vino v lijak! Lijak poskrbi za ostalo. 

Gravitacija je najpomembnejša med vsemi Materinimi izumi.

Drugi si bodo gravitacijo razlagali po svoje, jaz pa jo imam za privlačnost planeta, ki je živ in zato zame oseba.

Morda je v njej skritega tudi nekaj njenega/njegovega ljubosumja, in pa seveda strah, da nas ji/mu ne bi kdo vzel! Ta planet nas ima rad.

Od tod potem po moje izhajajo fizikalne izpeljave in definicije privlačnosti. Ne glede na razne šole, študije, znanstvene razlage, zame to je in ostaja privlačnost osebe, ki je naš planet in ima rad svoja bitja.
Po njem hodimo, planet nas ima za svoje, za nas (ga) skrbi!

Sila gravitacije nam omogoča razumeti, kaj je gor in kaj dol. Sčasoma smo zaradi zemljine privlačnosti (sile gravitacije), pridobili sposobnost določanja teže predmetov in tudi ljudi. Denimo ženske, ko leži na tebi! Brez gravitacije ne bi čutil teže njenega telesa na svojem. To bi bila velikanska škoda. Ne poznati tega... raje ne pomislim.

Poleg tega smo se naučili določanja še drugih smeri, recimo kaj je vodoravno in kaj navpično. Gravitacija nam omogoča orientacijo v prostoru!

Potem pa, kadar rečemo da "kar gre gor, mora pasti dol..." pravzaprav sebe in druge učimo osnove vzročno-posledičnega razmišljanja in sklepanja! Tedaj se zavemo, da je nekaj bilo prej, da pa drugo temu sledi. Torej, nekaj še pride zaradi akcije, za katero smo se odločili in jo tudi izpeljali in je zato med vzrokom in posledico logična povezava. Vse kar zdaj počnemo namreč vpliva na nekaj, kar še pride in kar še bo.

Tako naše razumevanje Časa in Prostora vpliva na naše mišljenje. Med drugim, ker to ni vse, kar ta model pojasni.

Lijak pojasni, kako delujeta Prostor in Čas. 

Prostor in čas sta dva koncepta združena v enega.
Ta koncept rabimo za razumevanje kje in kdaj smo, kdo smo, pogosto pa tudi kaj smo nekoč bili in kaj bi radi postali.
V glavi si urejamo naše izkušnje s svetom, upoštevaje njegove zakone, ki vladajo v Materialnem svetu. Vse to vpliva na naše odnose z drugimi in kreira njihove izkušnje z nami. Vse to vpliva tako nanje, kot na nas.

Za razlago tega, kar tukaj govorim, bom uporabil model, ki je, vsaj po mojih izkušnjah, najpripravnejši. Meni namreč ta model največ pove, z njim si pomagam. Tako seveda velja zame. Za koga drugega morda obstajajo drugi modeli, ki so pa zanj uporabnejši.

V moji viziji sama forma Lijaka vpliva na vse nas skupaj, na človeštvo in civilizacijo, in z nami skupaj tvori enoten živ organizem, ki deluje skupaj z modelom. V tem primeru "diha" z Lijakom.

Predvsem pa mi ta model govori, da Prostor in Čas delujeta sinhrono. Tako sta delovala tudi v preteklosti, čeprav tedaj nisem v tem videl model Lijaka. In tako bo deloval v prihodnje! Vedno tako deluje in vedno bo tako deloval.

Prostor in Čas si predstavljam za ogromen Lijak.
Ta model mi omogoča uporabo logike Lijaka, in ta njegova logika mi največ pove. "Potovanje" človeštva si pa predstavljam kot naše polzenje po lijaku navzdol in proti dnu. Podobno porodu, le da se moramo zdaj roditi kot človeštvo in ne več samo kot posamezniki.


Kratko pojasnilo, zakaj sem sem vtaknil porod.

Pri porodu je tako, da maternica v nekem trenutku rasti postane premajhna za plod.  Ali še bolje povedano, plod preraste svoje "vesolje", ker je organizem tačas rasel in ga prerasel, medtem ko se je razvijal. In tedaj zarodek sam sproži ukaz svojemu "vesolju", da se mora roditi. Ko pride čas, daje vedeti Vesolju, da je čas! In vesolje na to reagira, pomaga mu in sodeluje pri rojstvu.

Potem vse vesolje sodeluje pri rojstvu otroka in začne se njegovo potovanje po porodnem kanalu, navzdol, dokler se otrok ne rodi. Tedaj vse nosimo s sabo, vse kar imamo, vse naše sposobnosti, ter naše potenciale.
V bistvu rojevamo Željo. Ali še bolje: Želja rojeva samo sebe.

Če z vrha pogledamo v Lijak, vidimo v tlorisno projekcijo lijaka. Vidimo krog!
Ko nekaj zlivamo v lijak, ne pazimo kam vsebina teče, ker je v začetku lijak dovolj širok, da steklenice ne moremo zgrešiti. Saj zato pa je lijak, da nič ne gre mimo njega in da gre vse v steklenico, pa nič mimo nje!
Zato, da vsebina ne zgreši cilja, da vsaj slutimo, da ima vesolje namen, pričakujemo da nas ta nekam vodi in da ima zato vse svoj smisel in vsakdo svoje mesto v Stvarstvu. In v Vesolju.
Za to je Lijak praktičen model za razmišljanje. Kot človeštvo, tako ne moremo zgrešiti cilja.

Tudi če se trudimo, da bi ga zgrešili, ali če se obiramo po poti... gre kljub temu vse v Lijak.

Od vrha navzdol Lijak spreminja obliko. Ko imamo pred očmi celoto, ko gledamo ves lijak in razumemo njegovo vlogo, potem razumemo tudi to, da premikanje proti centru kroga pomeni gibanje navzdol. Ko gremo proti sredini Lijaka, zdrsnemo po njem navzdol do njegovega ožjega dela.
Na dnu je najožji.

V Lijak vstopamo zvrha, vse se začne z velikim krogom.
Vsem nam je lastno, da začnemo na začetku, na najširšem delu Lijaka, ko so še vse možnosti odprte in je tam prostora za gibanje največ. Potem, ko nadaljujemo pot proti centru, se naša možnost izbire zoži skupaj z Lijakom. Bolj se oddaljujemo od vrha, bolj postaja pomembno, kako izbiramo.
Pri vrhu Lijaka te prisile ni bilo! Največji krog je bil hkrati največji možni prostor obstajanja, tam je bilo vse še pred nami.

Zdaj pa si zamislimo poljubno neomejeno število horizontalnih rezov skozi Lijak. Vse to so različne ravni naše eksistence oziroma obdobja zgodovine.
Ravni so različni časi in predstavljajo različna obdobja našega življenja. Pa ne le naša, to so hkrati z nami obdobja celotnega človeštva.
Nekdo jih vidi kot stoletja, drugi kot pomembnejše dogodke v svojem življenju. Tretji spet ta obdobja ocenjujejo po tehnološkem napredku. Recimo, računalniška doba, atomska doba, industrijska revolucija... Ali pa doba našega otroštva, nato gimnazijskih let, sledijo zrela leta in obdobje starosti.
Ravni eksistence so preplet vseh pojmov, ki si jih vsak izdela sam ali pa mu jih drugi vsilijo in jih posameznik sprejme, ker se nekako mora orientirati v Prostoru in Času.

Največji krog je na začetku, torej pri vrhu. Najmanjši je na dnu Lijaka. Vmes so pa vse možne oblike učenja in izkoriščanja možnosti, ki jih v življenju dobimo in gradimo znotraj krogov v katerih se v določenih obdobjih nahajamo. Iz njih se učimo in jih sami soustvarjamo, nato pa se jim podrejamo. Zato tudi obstajajo.

Od največjih prek manjših do najmanjših... pri manjših je manj možnosti izbire, pri najmanjšem pa izbire sploh ne bo več. Tedaj bo Lijak odločal za nas.
Manjši je "krog" prereza - manj izbire imamo. Tako deluje Lijak!

Ali potem lahko rečemo, da v nekaterih rečeh Lijak odloča namesto nas?! Da, točno to! Za to gre! Lijak predstavlja formo, ki določa smer, prostor in čas, kjer se VSE zgodi.

Ko potem drsimo proti dnu Lijaka, skozi mnoge vmesne stopnje, skozi različne načine bivanja in obstajanja na različnih ravneh, te slednje ravni (ravnine) postajajo manjši krogi, ki so manjši in ožji v primerjavi s prejšnjimi. Prostor in čas tako postaja vse dragocenejši, in zato ga drugače (u)porabljamo. Drugače ju razumemo in zato tudi drugače cenimo.

Prostora je vse manj, čas se nam izteka.

Ker nam ni znano kaj je pred nami, ne kaj nas tam čaka in kaj se bo z nami zgodilo, ko priletimo na dno, se mi zdi lijak pravšnji model za razumevanje in razmišljanje.
Zaradi njegove oblike lahko pričakujemo, da nas bo Lijak usmerjal in nam hkrati omejeval prostor. Tega je v začetku bilo več, zdaj pa ga je vse manj. 
Nešteto je horizontalnih prerezov tega Lijaka, na katerih se nahajamo ali pa smo se nahajali v različnih obdobjih Preteklosti. Ta obdobja so koncentrični krogi, kar pomeni le to, da je središče vedno na istem mestu, kar pomeni os gibanja. S tem je smer drsenja (oz. padanja) določena. Spreminja se samo obod. Ta nam kaže, da se prostor stiska okrog nas.

Krogi nam omogočajo lažjo predstavo o tem kje bivamo, ko smo v posameznih obdobjih. Posamezni krogi ali ravni bivanja predstavljajo naši spomini, od katerih vsak označuje določen čas, vsak trenutek nam je jasno, kam naš spomin spada, v kateri čas in katero obdobje. Kakšen je prostor, kjer se je nekaj dogajalo, kakšne so bile njegove navade.
Z njim je vsak krog določen na način, da vemo kdaj je kaj bilo. S tem potem povezujemo vzroke, zakaj je nekaj bilo.
Spomin nas sam popelje tja, kjer prepoznavamo čas in prostor.
Telo se spomni tudi našega rojstva in celo občutkov med nosečnostjo matere.

Kontekstualno, denimo, osebnega računalnika ne postavljamo v petdeseta leta, tako kot hipijev ne povezujemo z devetdesetimi leta prejšnjega stoletja. Prav tako ne bomo rock 'n' rolla dajali v šestnajsto stoletje!

Naše predstave o realnosti so odvisne od krajev in posameznega obdobja v katerem smo kraje doživljali, živeli dogodke, doživljali za nas posebne trenutke. S tem želim povedati, da ne prebivamo vedno v sedanjosti, čeprav se nam to morda zdi, vse ostaja vezano na kraj v katerem se v notranjosti še vedno nahajamo in na čase v katerih še vedno prebivamo. Telo v sebi ohrani vsa naša obdobja, in zato se prevečkrat rado zgodi, da smo raje v preteklosti kot v sedanjosti. Preteklost nam je več pomenila in nam še vedno več pomeni, kot pomeni sedanjost.

Krog, v katerem se trenutno nahajamo (v katerem se trenutno valjamo in se svaljkamo...), predstavlja naš Čas in naš Prostor Sedanjosti. Koliko je ta Sedanjost res naša, je pa lahko predmet debate.

Za pomembnejše kroge oziroma ravni bivanja iz preteklosti, ki se jih najbolj spomnimo ali pa se jih spominjamo bolj kot druga, pa pravimo, da so zgodovinska. Največkrat nam drugi uspejo vsiliti prepričanje, da so prav tista obdobja iz naše zgodovine, kjer nas sploh ni bilo zraven, saj nismo bili prisotni, ko so se odvijala - tista najbolj naša! In da nam pripadajo.
To počno zlasti tisti, ki si lastijo našo Sedanjost in z njo naš denar!
Če bi bila preteklost res kaj vredna, kot pravijo da je, bi šli po denar nazaj tja, kjer imajo možgane!
Ne bi ga nam vlekli iz žepov v sedanjosti. Prepričan sem, da ti ljudje zelo dobro ločijo med resničnostjo in mitologijo, denar, ki ga kradejo ni mitološki. Je kar zelo resničen.

Vsako obdobje pomeni novo izkušnjo, tako za posameznika, kot za človeštvo. Okrog nekega obdobja spletemo mitologije in potem kot družba prepovemo raziskovati Zgodovino. Se pravi, tisti čas, v katerem želimo nekaj skriti, da ostane v Preteklosti in zato ne sme v Sedanjost.

Pri linearnem pojmovanju časa, tako kot ga zdaj pojmujemo, pri vrhu Lijaka pomeni "prej", proti dnu Lijaka pa "kasneje".
V našem spominu je Preteklost videti bolj varna od sedanjosti. Sploh pa je bolj varna od prihodnosti, za katero sploh ne vemo kakšna bo. Preteklost smo doživeli, za naprej pa ne vemo kako bo.
Obzorja so se prej zdela širša, nebo je bilo bolj svobodno tudi če to morda sploh ni bilo res. Nekako si tako lažje predstavljamo preteklost, ker lažje tako opravimo z njo.
Dokler (ji) ne pridemo do dna!

Če pa Preteklost podrobneje raziščemo, mimo možganov in tistega, kar so nam vanje polnili, ugotovimo, da je v nas (v možganih in v možganskem delu spomina) ostala mitologija in ne resnica.
Resnica je v Telesu, ne v glavi!

Še enkrat si poskusimo zamisliti vse možne ravni eksistence, ki smo jih kdaj preživeli, obdobja, ki jih poznamo ali pa se nam zdijo domača...
Vsaka raven, torej vsak krog lijaka, odgovarja neki eri in s tem svojemu času. V Preteklosti smo bili del teh presekov, tisto so bili "naši" časi, "naš" prostor, naše obdobje in era...

Vsak čas, prostor, era... ima neko lastno predstavo o sebi in o večnosti, tako ima predstavo tudi o času in prostoru, ki ga obdobje živi.
Skladno s prejšnjimi izkušnjami z Lijakom in v njem si ustvarimo svoj pogled na to, kje se zdaj nahajamo. S tem v zvezi si ustvarimo tudi svoja pričakovanja.

Če se potem spotoma tako odločimo, da bo nostalgija naš stil življenja, to samo pomeni, da smo svoja pričakovanja omejili ali da jih morda sploh nimamo več.
Ko se to zgodi - in nam se je! - pomeni, da so Starci podjarmili mlade generacije in se jim posrali v glavo. Razvoj se je ustavil, družba pa že kaže težnjo po ponavljanju, ker je brez vizije! Brez vizij je pa zato, ker je Starci ne dovolijo.


Mitologija tedaj preglasi Resnico, in tudi Preteklost je videti privlačnejša od sedanjosti. Ali od prihodnosti!
Perfektnost mitologije zagotavlja, da dna Preteklosti nikoli nismo videli. Toda - videlo ga je Telo!
Resnica je namreč samo drugo ime za Telo.

Dno Lijaka pa pomeni tisti najmanjši krog, ki ima hkrati najmanjšo površino, in je raven bivanja, ki je pravzaprav ni. Še posebno, če jo primerjamo s prejšnjimi, tistimi, ki smo jih pustili za sabo.

Na dnu je površina najmanjša, najbolj okleščena "svobode" in s tem svobode izbire.

Ravni naše eksistence, na katerih se ustavimo, zadnje čase postajajo manjše in vse manjše bodo. Čas se tako stisne in Prostor mu sledi.

V začetku smo imeli nešteto možnosti izbire. Nato smo sebe omejevali (v resnici nas je Lijak v to silil!) in od vseh tistih možnosti na začetku, smo pristali na omenjeno število. Krogi se zožijo na zelo malo možnosti ali skoraj nič! Pa to ne velja samo za človeka, ki je preživel svojo mladost in je zdaj star.
Če pogledamo mlajše generacije, delujejo zmedeno in sploh ne vedo, kaj bi s sabo.

Predvsem je to začelo veljati za človeštvo kot enoten organizem, ki je sebe v preteklosti organiziral v civilizacijo, se nato zanjo postavil in se zanjo boril. Nato si je prizadeval, da je sebe in svoje navade branil pred drugačnostjo in pred spremembami.

Lijak te prisili, da pametno izbiraš.
Zato menim, da je "usegliharstvo", ki je zdaj najbolj razpoznavni politični program (sej je "useglih", ljubezen je ljubezen....), globalen pojav! Skriva se pod zastavo zaščite "človekovih pravic", a je kot takšen samo refleks dogajanja v Lijaku!

Zato pa sem izbral Lijak za model! Lijak kaže smer gibanja, zaradi gravitacije se gibanju niti ne moremo izogniti, ker tako ne potrebuje drugega "napajanja" z energijo. Poleg tega Lijak neizprosno vodi v zgoščevanje vseh vsebin, v koncentracijo VSEGA! 
Dokler ni vsebina ena sama in (ha!) nam vsem dodeljena, da se z njo ukvarjamo brez možnosti izbire ali izogibanja.

Življenje v Manifestaciji, ki je po svoji naravi življenje v telesni obliki, imam za posebno vrednoto. Zato ne verjamem, da je Vesolje nastalo ali nastajalo po teoriji slučajnosti. Ne  verjamem, da smo mi slučaj v Vesolju in da smo se "zgodili". Pravzaprav vem, da ni tako.

Če je Življenje bilo ustvarjeno, in se ni le "zgodilo", je zanj nekdo odgovoren.
Če bi Življenje nastalo slučajno, potem zanj nihče ne bi odgovarjal. In v tem primeru bi se bilo sposobno vprašati: kdo pa je zanj odgovoren? Za takšno, kot je - kdo je zanj odgovoren?

Naj svoje razmišljanje nekoliko natančneje razložim. 

Odgovoren je vedno tisti, ki mu je kaj do tega. Za Življenje je odgovoren tisti, ki mu je kaj do njega!

Teoretično bi lahko bilo slučaj, teoretično bi lahko Stvarniku ne bilo mar zanj, teoretično bi stvarnik lahko bil Bog, teoretično bi lahko bil kdorkoli.... Toda zame je Stvarnik in Bog tisti, ki mu je mar.
Če ni nikomur mar - samo meni - tedaj sem jaz Bog! Če je človeštvu mar, je človeštvo Bog. 
In jaz sem s tem popolnoma zadovoljen! Če mu je mar.

Nisem pa zadovoljen s tem, da nikomur ni mar. In če slučajno ugotovim, da nas Bog hoče ugonobiti, da mu je žal, da nas je ustvaril, ali da je sploh ustvaril Življenje - se mu jaz uprem! Uprem se mu z vsem, kar sem, kar sebi pomenim in kar mi Življenje pomeni. 

Vzamem ga v naročje in ga branim kot majhnega otroka. Otroka, ki je moj! Govorim mu, da je moj in da ga ne bom zapustil. Nikoli! 
Izumim pojem "nikoli" zato da otroku dopovem, kako ga imam rad. To naredim v imenu Življenja, za Življenje! Ker mi je mar. 

Nagibam se k mnenju, da nas bo Lijak prisilil, da postanemo odgovorni za Življenje kot pojav v Vesolju. Ta namen je vgrajen v Lijak.
In enako nas bo tudi prisilil, da postanemo odgovorni tudi za svoje življenje!

Zdaj nas namreč obvladuje Krivda, in Krivda je Bog na planetu namesto Boga.

Bog je Odgovoren!

Odgovornost in Krivda ne moreta obstajati hkrati. Ali se odločimo za eno ali za drugo. Oboje pa ne gre skupaj. Po moji izkušnji je to, da objamem Odgovornost, edini način, da Krivdo vržem s Planeta. Da zgine v Temo, kamor tudi spada! Krivda nima zavesti! Njeno mesto ni tukaj, z nami.
In tisti, ki so se odločili, da delajo človeštvo krivo, naj se odločijo kje bodo živeli. Ta Planet se je izrekel! Planet noče več hraniti Krivde na sebi, hoče, da zapusti ta sveti kraj, ki je namenjen, da bo naš DOM! 
To, kar si je vedno želel biti.

V začetku, dokler ne bomo zmogli sami, bomo "samo" soodgovorni zanj, skupaj s Stvarnikom. Potem nam bo Stvarstvo pomagalo razumeti, da življenje soustvarjamo z Njim in z Njo, ki sta ga skupaj prva ustvarila! Mi ga pa razmnožujemo in ga zato poustvarjamo.

Razmišljali bomo z Njegovo in Njeno Mislijo in spoznali, da smo se rodili zato, ker smo se hoteli roditi. Da nismo bili slučaj, in se nismo samo zgodili, pa kva pol... sej je "useglih", kenede!

Zavest v nas se širi. Brez nas ne obstaja, ker brez nas ne more obstajati, enako kot Bog ne more obstajati brez nas.


Čeprav se prostor in čas v Lijaku zožujeta in sta vedno bolj omejena, se naša Zavest širi!
Boga je vse več in ne vse manj, kot mnogi mislijo. 
Ali še drugače povedano, ne moremo potovati ves čas navzdol, ne da bi se na drugi strani, v prispodobi rečeno, nekje drugje in na nek način - dvigovali.

Vsak krog, kot prerez skozi lijak, pomeni ravnino, ki predstavlja življenjski prostor. S tem pa okolje, obdobje, v katerem smo živeli razmeroma srečno ali pa manj srečno. Lahko da smo bili tudi nesrečni, ali pa samo "še kar" zadovoljni.

Bili smo razmeroma zadovoljni s tem, kar smo imeli, uporabljali smo tisto, kar je bilo na razpolago, več pa nismo mogli ali znali.

Zdaj pogosto rečemo: to je bilo nekdaj.... v preteklosti, v drugih časih!

Vsako obdobje pozna svoja pravila. Deluje na sebi lasten način in govori, kako smo doživljali svoje življenje v tistih trenutkih, ki smo jih imeli za resničnost. Tako ljudje dojemamo Prostor in Čas.
Arhitektura prostora je vezana na svoj čas. To dvoje je nedeljivo, ker pomeni, da sta se Forma in Vsebina vedno znala poiskati in se mnogokrat tudi našla. Ko se nam je zdela "poroka" med Formo in Vsebino še posebej posrečena, smo temu rekli - stil časa. Včasih, po navadi mnogo kasneje, smo temu rekli tudi umetnost.

Potem je okolje to poroko med vsebino in formo sprejelo, dokler ni čas spet zahteval nekaj novega. Ko "staro" ni več zadostovalo času, ki mu je služilo, je zaradi potrebe po nastajanju novega, novo tudi nastalo. Nikoli zlahka ali brez žrtev!

Morda takšna predstavitev Universuma kot ogromnega lijaka še pred nekaj desetletji nikomur ne bi ničesar pomenila. Morda tedaj ta model ne bi bil dovolj razumljiv, prepričljiv. Najbrž nam model ne bi pomagal razumevati današnje realnosti, ki se tedaj sploh še ni nakazovala. Koncepti, ki so si jih ljudje tedaj bili pripravljeni izdelati, so bili bistveno drugačni od tistih, ki jih zdaj ustvarjamo.

Tedanji mi tem našim sedanjim konceptom preprosto ne bi verjeli! V njih ne bi prepoznavali neke velike vrednosti, zdeli bi se nam "zunaj časa", zato nerealni in neuporabni.

Naša misel je zaradi te nezmožnosti pogleda "od zunaj", drugače razumevala Prostor in Čas. Razumela ju je po svoje!

Kdo pa lahko na vse pogleda z očesom, ki je zunaj Časa, torej zunaj neke dobe?
Drugačni koncepti zahtevajo drugačne misli in druge misli rodijo drugačne koncepte.

Nekatere potrebe so ostajale enake, ne pa vse. Nekaterih naših potreb nismo še niti načeli, torej jih tudi nismo začeli zadovoljevati. Kako naj bi jih, ko pa jih še ne razumemo?! Ne vemo niti, da obstajajo!

Kot človeštvo jih nimamo registriranih in ne vemo zanje.
Ko se jih bomo zavedali, bomo šele vedeli kaj smo pogrešali. Prej pa ne.

Različne ravni naše eksistence v spominu jih imenujemo "naši časi" - nam natančneje definirajo pogled na to, kako so naše potrebe v sedanjem času različne od tistih, ki smo jih imeli kdaj prej. Zato lahko sklepamo, da ne vemo čisto vsega od sebi.
Ne vemo denimo tega, kakšne so v resnici naše potrebe.

Vedno in v vsakem obdobju smo se namreč privajali tistemu, kar je bilo dosegljivo, nismo si pa drznili želeti. Nismo gravitirali k Želji v nas, ki je ustvarila VSE. Ona bi nas vodila, ker je ustvarila VSE! 
Ona je Mati človeštva. Mi smo jo pa ubijali in drugim pustili, da nam jo ubijejo.

Človek ni bil dosti vreden, njegovo življenje skozi zgodovino ni bilo dosti vredno. Vreden je bil toliko, kolikor lahko telo izkoristiš, ga izmučiš, da služi gospodarju. Ta ti je pa vedno govoril, da je telo samo začasno, da je večna samo duša.
Telo je torej v tej razporeditvi vrednosti in vrednot bilo manjvredno. "Drugorazredno".

Tačas, ko ti je gospodar ubijal telo (in z njim dušo), si z mislimi bil pri tisti duši, ki bo svobodna šele na drugem svetu. Posledica te norosti je ustaljeno mišljenje, da bolj je človek neumen, laže mu bo priti v Nebesa.

To pomeni, da Telo v zgodovini nikoli ni bilo dosti vredno. Z njim pa čustva in potrebe, ki so vezani za telo, saj iz njega izhajajo. Zato pa se je človeštvo iz Manifestacije sploh lahko učilo, zaradi Telesa, ki se je učilo iz lastnega sveta!
In kljub temu je človek Telo z nagoni vred izganjal tja nekam med živali in z njim ravnalo brez spoštovanja do njega in nehvaležno. Za to so skrbele (in še skrbijo!) verske inštitucije.
Toda Telo je zavest, ni predmet.

Ko si se hotel maščevati Bogu, si se maščeval Telesu. Bog je nedosegljiv v nebesih, zato mu nič ne moreš, ko si jezen nanj. Telo pa lahko ubiješ! Telo je tukaj, pa še vsak ga ima. Lahko ga mučiš, mu zlomiš Voljo, ga izsiljuješ, si ga podrediš.

Človeštvo ni Telesa nikoli imelo za božjo Zavest. Ni ga dojemalo za tisti del božje Zavesti in s tem za Boga, ki razume, kako njegovo Stvarstvo sploh deluje. In prav zato, ker ta Zavest razume, kako Stvarstvo deluje, je Telo koncept!

Ta koncept razume, kaj človek kot del Stvarstva, potrebuje. Telo je poleg tega, za kar ga zdaj imamo, to pa je konglomerat bolečine, mešanica spominov, nagonov, iz mesa, krvi in kosti... hkrati tudi tista božja Zavest, ki je v nas. Ta Bog nas nikdar ni zapustil!

To razumemo šele, ko se prebijemo mimo možganov, ki so morali skozi vzgojo staršev in šole, indoktrinacijo države in vseh mogočih sistemov, skozi religijsko in ideološko pranje, dvome človeka in človeštva o svojem smislu in pomenu. Sprašujemo se: se sploh splača vedeti?!
To se na človeških možganih pozna - na človeštvu se pozna!

K sreči se ljudje zgledujejo po tistih živalih, ki ohranjajo ljubezen do svojih mladičev, ki skrbijo zanje, jih hranijo, pazijo, se borijo za svoje male, ko jim kdo hoče kaj slabega.
Za razliko od ljudi v Zahodni Evropi, ki pustijo, da jim od religije ponoreli ljudje posiljujejo otroke - živali reagirajo! Ljudje so nehali reagirati.

Svet nikoli ni imel Telesa za Zdravnika Vesolja, kar ta koncept božje Zavesti, ki se manifestira, v resnici je. Duhovni del Zavesti, to je tisti, ki prebiva v "Nebesih", ni bil vedno skladen z Zavestjo telesa na Zemlji!

Bog v Nebesih ni bil vedno zadovoljen s tem, kako ga Telo manifestira v materialnem (Materinem) svetu. Večkrat sta si bila na nasprotnih polih in v zelo hudih sporih.
Bog Oče, ki je Zavest Duhovnega sveta - Telesa ni prepoznal za svoje Telo!

Bal se ga je, imel ga je za konkurenta in občasno celo za Luciferja!
Telo ni Lucifer! Lucifer je slab Namen, medtem ko ima Telo dober Namen, saj je čuvaj Dobrega Namena v Manifestaciji, in je zato Oče Manifestacije! Luciferja prepozna že na daleč, ko ga nihče drug niti ne opazi.
Skratka, Telo v Sveti Družini ni bilo pripoznano za to, kar je. In to samo zato, ker ima sposobnosti, ki jih Zavest Duhovnega sveta nima. Brez Telesa jih ne more imeti!!!
Najvažnejša lastnost Boga, ki jo Telo ima, je ta, da Telo vedno razumel Mater! Oče Manifestacije jo je vedno razumel. Tudi ko je nihče drug ni.

Telo je samo drugo ime za Resnico!
Ko je Zavest to razumela, je mogla razumeti tudi zakaj se je ena Zavest fragmentirala na toliko različnih zavesti, in zakaj so šle po svoje in se manifestirale. Trudile so se, vsaka na svoj način, s svojimi različnimi sposobnostmi in afinitetami razumeti ustvarjeni svet. Hotele so razumeti, kako Stvarstvo deluje. Morale so doumeti namen manifestacije in zakaj vse to obstaja.
Zakaj obstaja Svet, ki MORA manifestirati vse?! 

Civilizacija je organizirana kot vzdrževanje pomanjkljivosti neke družbene zavesti, ki samo sebe vzdržuje in se ohranja v pomanjkljivostih, s katerimi se počuti (skoraj) popolna. Zelo pogosto to sprejema za svoj ideal, ima za končni zgled in popolnost sistema, ki je ne moremo več preseči. 
Tako si sistem sam postavi meje.

Skratka, ves čas se približujemo idealu pomanjkljivosti, ki ga s tem, ko resničnost potvarjamo v mitologijo, vzdržujemo kot svoj ideal. In v tem pomanjkljivost tekmuje sama s sabo - in vedno zmaga!
Tudi če bi ta ideal dosegli in ga presegli, bi to še vedno bila samo pomanjkljivost. Popolnost je namreč mit!

Popolnost je mit.
To, da je Bog popoln, je mit in izmišljotina! Ta mit nam je vsem naredil ogromno škode.
Bog se uči, ne želi si biti popoln. Želi biti tukaj nami in se učiti z nami vred!

Lijaku popolnost nič ne pomeni. Lijak ne deluje tako, da bi mu popolnost kaj pomenila in mu bila merilo česarkoli. Pojma "popolnosti" Lijak ne razume kot tisto, kar "popolnost" sicer pomeni človeštvu. 
Lijak je popoln samo v nalogi, ki jo opravlja.

Lijak je  ljubezen Vesolja. Ko si zaljubljen se ti vsi časi zmešajo in nič ni več važno, ne tisto, kar je bilo, ne tisto, kar še bo. Samo Ljubezen je in ta je sedaj.

Vse je ljubezen in ti si del nje! Ne želiš si biti nekje drugje, kot samo tam, kjer si zdaj, ko si s tistim, ki ta čustva vzbuja v tebi. Ko si Ljubezen - so vse pesmi napisane zate in pojejo tebi!
Tako jih dojemaš. Tako dojemamo svet, ko smo zaljubljeni.
Pa naj drugi okrog tebe še tako vztrajajo, da si nor, ko si zaljubljen in da živiš v svojem svetu, ter si zato nerealen in prav gotovo nisi več del resničnega sveta.

Odpadnik si, ki se utaplja v čokoladi.

Tudi Ljubezen Vesolja ima svojo "formo" in ta forma je Lijak.
Ljubezen je v gibanju, kar ji Lijak omogoča že s svojo formo, ostalo naredi gravitacija. Brez pojmov, ki nam jih je omogočila, Lijak ne bi deloval.
Večino lepih del umetnosti je bilo ustvarjenih tako, da je nekdo nekaj videl prek omejenosti svojega časa. Ko se je prebil skozi miselne okvire svojega časa, je s tem videl Lijak v drugi prostor in drugi Čas.
Če zdaj dobro pogledamo, opazimo da vsako obdobje karakterizirajo predvsem načini, kako se nam vsako obdobje sproti maščuje zato, ker ljubimo.

Delom, ki so ostala iz teh različnih obdobij in različnih časov, rečemo "umetnine". Zraven včasih z občudovanjem dodamo, češ, ta pa ta umetnina je brezčasna. Vse te stvaritve pričajo o uporu omejitvam, ki določajo čas in so vladale obdobju iz katerega so. Ne rečemo slučajno "umetnik je bil pred svojim časom..."
A že v naslednjem obdobju ponovimo isto igro nerazumevanja!

Čeprav smo skozi našo eksistenco bili omejeni z nekimi navadami, ki so nam bile vsiljene skozi pravila, ki so ustvarila omejitve (saj končno prav omejitve tvorijo neko obdobje), pa Ljubezen teh ovir ne pozna in jih ne priznava.

Ljubezen ne pozna ovir! Ljubezni Lijak daje pravo formo, da se v njej lahko izraža. Prepoznavanje Ljubezni v tem gibanju po Lijaku navzdol - torej naprej - je pa napredek človeštva. Razvoj. Rast.

Čeprav pregovorno za Ljubezen velja, da ta vedno potegne ta kratko, naj bralca opozorim: nismo še pri dnu Lijaka!
Nikar še ne potegnimo črte pod Ljubeznijo, ker še nismo videli vsega česar je zmožna. Ko ni previdna, naredi največ.

Nihče se ne nahaja zunaj Lijaka. Glavno vodilo in gibalna sila Lijaka je Ljubezen. Življenja prav tako.
Praktično VSE se skupaj z nami pomika proti središču Lijaka in drsi z nami skupaj navzdol. Pa če se tega zavedamo ali pa ne.
Ljubezen se zaveda!

Dva pojava sta, ki ne poznata evolucije: diktatura na eni strani, in Ljubezen na drugi.
Diktatura ne pozna evolucije, ker nima vsebine, da bi lahko evoluirala! Ljubezen ne evoluira, ker ji evolucija ni potrebna.
Zaradi sočustvovanja se spusti po Lijaku in se vrača v času, ki zanjo, mimogrede povedano, ni linearen in ne obstaja. Nam pomaga, zato se pusti posesati času in prostoru, v katerem se nahaja skupaj z nami in se od njega (od nas) uči o tem, zakaj se nam na poti v Lijaku zatika. In potem odstrani oviro.

Še namig: Ljubezen tudi Boga vidi v Lijaku! Torej, v sebi. Nič ni zunaj Lijaka, ker ni nič zunaj Ljubezni.


Vsi pretekli časi so z nami, nosimo jih s sabo, in tako, kot nas Čas priganja, se nam Prostor ves čas oži, Čas pa sebe in nas stiska. Življenje se tako koncentrira skupaj z nami. 
Medtem, ko polzimo proti dnu.


Zunanji prostor, pravzaprav naše dojemanje prostora zunaj nas je takšno, da se nam zdi prostor zdaj manjši. Manjši je v naši zavesti, kdove kakšen je v resnici - sicer pa, kaj resnica lahko obstaja brez nas??
Koliko je sploh vredna resnica, ki je od nas ločena?

Pa vendar se kljub našim dvomom zavest ves čas povečuje, širi in razrašča... zdaj je večja kot je bila kdajkoli prej. Pravzaprav je mnogo, mnogo večja, kot je bila poprej, v zgodovini človeštva.
Morda je Zavest zdaj širša zato, ker nam je Lijak - Prostor zožil in mora zato Zavest v nas poiskati nove prostore zase, da bi se lahko neovirano širila. Ko se Zavest širi, osvaja nova vesolja, ki jih sama (v) sebi ustvarja.

Morda pa je prostor vedno enak, pravzaprav isti, le da se naše predstave o njem razlikujejo od prejšnjih. Kakorkoli že - vse je zdaj videti manjše, ker je za nas svet zdaj manjši, kot smo ga bili navajeni.
Vse je nekako laže dosegljivo, oddaljeni kraji so na dosegu enega dneva, a je hkrati to tudi manj zanimivo, kot je nekdaj bilo! Naše zaznave sveta se spreminjajo.
Toda notri v nas so svetovi, ki jih prej ni bilo. Nastajali so v nas in so zdaj večji, kot so bili. Večji so od vsega zunanjega sveta, večji so od Vesolja, večji celo od domišljije! Zato menim, da je Telo, ki je Zavest, hkrati koncept, ki razume delovanje Vesolja. Razume delovanje Stvarstva, in je oblika tista božje Zavesti, ki presega začetna pričakovanja Boga Stvarnika, ki jih je ta imel o Človeku.
Zato je zdaj tako ponosen na nas.
Pa tega ne boste slišali ne pri duhovščini ne od posvetnih oblasti. Od njih tega ne boste slišali.

To vam bom jaz povedal!


****


Vsa ta pomembna občutja so posledica naše domišljije in ta je spet povezana z občutkom svobode. Celo našo predstavo o tem kaj je svoboda, ki se ves čas menja, spreminja, dopolnjuje... oblikuje Lijak!
Naša notranja svoboda ni vedno, ali izključno odvisna samo od zunanjega Prostora. V resnici smo jo sposobni v sebi oblikovati in jo širiti skupaj z zavestjo, ki ji pripada. Tudi ta je v nas!

Tu ni omejitev. Telo je znotraj sebe model Vesolja in je hkrati natančen posnetek vseh odnosov, ki se drugje niso mogli razviti, se manifestirati. Potrebovali so Telo!
Lahko so se manifestirali samo v Manifestaciji.

Vesolje za mnoge pojave v Začetku ni našlo prave forme in zato ni moglo vedeti kaj pomenijo. Ne kaj so.

Globalizacija in naše pojmovanje globalizacije.
Ljudje so navajeni na ekstreme, na to da razmišljajo kako so posamezni pojavi in dogodki - slabi ali pa dobri. Eni se odločijo da so vsi slabi, drugi se odločijo v drugo smer, češ da so vsi dobri.... temu rečemo posploševanje. Drugi tehtajo, dvomijo, razmišljajo, so neodločni, cincajo...
Zakaj so Američani uspešnejši od drugih? Evropejci so denimo vse vojne začeli, potem pa jih niso znali končati! Potrebovali so Američane, ki so jim jih zanje končali.

Evropejci bodo razmišljali in intelektualizirali okrog neštetih problemov, tačas bo zaradi njihove nedoločnosti na milijone ljudi pomrlo. Ker se ne znajo dogovoriti, bo to pač prineslo posledice.

Američanom je posploševanje v navadi. Posploševanje se je pokazalo za uspešnejše od neodločnosti, ker je, preprosto povedano, praktično. In Američani so radi praktični! Ne pravim, da so pravični, pravim da so praktični.
Hitro se odločijo: tile so good guys, oni drugi so bad guys. We are good guys, we kill bad guys and that's it! In vzpostavijo mir.

Vmes seveda naredijo en kup napak, jasno, ampak.... v seštevku je mrtvih manj, kot bi jih bilo sicer, še posebej pri tipičnem evropskem mencanju. Evropejec običajno ne ve kaj bi! Naklonjen perfekciji. 
V resnici popolnosti ni. Popolnost laž! 

V bistvu vse vlade lažejo, kradejo in ubijajo, potem pa resnico skrivajo pred ljudmi, jo prirejajo, da bi tako ohranile lažno sliko svoje popolnosti. Kar jih slej ko prej dosti stane!


Vse države imajo okostnjake v omari, toda le tiste hrabre jih odpirajo.


Takšen pojav je globalizacija! Posploševanje.

Globalizacija ni nekaj, kar bi si izmislil človek. Izumilo jo je Vesolje.

Nam pa jo je vsilil Lijak, le da človeštvo misli, da se jo da izkoristiti. Izkoriščali bi jo za manipulacijo, v sebične namene, ker globalizacijo površinsko razumejo kot "easy money", lahek zaslužek. Govorijo tako kot Pahor, ki je rekel da je kriza lahko tudi "priložnost" za nekoga.
Za nekoga, pomeni za tiste, ki vodijo ta svet in nam ukazujejo kako bomo živeli. Ali bolje, kako smemo živeti.

Ko tako razmišljaš, da je kriza in z njo seveda globalizacija "priložnost za sposobnejše" je vse drugače videti, kot pa je v resnici. Resnica je resnica Lijaka! Ne tisto, kar si mi mislimo, da je in kar manipulatorji vseh vrst mislijo, da bi morala biti.

Lijak ne razmišlja tako kot mi. 
Lijak zaradi svoje oblike in zaradi gravitacije pripelje človeštvo v spremenjen prostor, ga prisili v sprejemanje novih razmer. Potem pa Stvarstvo vmes poskrbi, da temu sledijo še korekture naših možganov. Mi pa tega skoraj ne opazimo.

Način, kako nečemu sledimo, ali da sploh nečemu sledimo... ni odvisen od naše zavesti. Odvisen je od Zavesti Lijaka.

Naj ta del svojega razmisleka sklenem z mojim razumevanjem Ljubezni.
Ljubezen ni naivna, ni smešna in ni otročja!

Današnja predstava o Ljubezni je otročja (ne otroška - otročja!). Tako je ozka, slaboumna, slabotna in napačna.... da ko se človek globlje spusti v tisto predstavo o njej, ki nam jo že ves čas vsiljujejo (in seveda prodajajo!), recimo Cerkev, ta inštitucija za promocijo religije, začne ob tem vsakega normalnega človeka boleti glava! Tako omejena je njihova predstava o Ljubezni.

V resnici Ljubezen ni ne neumna ne omejena. Le nerazumljena je!
Ljubezen je najvišja inteligenca Vesolja! Nikdar ni bilo in tudi ne bo Inteligence, ki bi presegala Ljubezen.
Ponavljam: Ljubezen ni ne neumna ne otročja!

Pravzaprav je edina, ki ves čas ve, kaj dela. Drugi jo pa samo interpretirajo in s tem kažejo, kakšna si želijo, da bi bila. Predvsem takšno, da bi vedno bila v službi njihovega manipuliranja z njo, saj za kaj več nimajo ne domišljije ne znanja. Radi bi jo izkoriščali!
Vidijo jo kot priložnost za ta "sposobne". Radi bi dosegli, da bi se žrtve same metale pod kolesje "razvoja", ki ga zagovarjajo, in to bi jih počasi mlelo v imenu Ljubezni in njihove bebave predstave o njej, ki jo seveda podpira in razširja inštitucija za proizvodnjo religije, za njeno promocijo in prodajo - Cerkev!

****

Globalizacija Lijaka nakazuje, da tam na dnu ni več sto religij in ni neskončno število nekih ideologij, raznih prepričanj, filozofij in resnic! Tam je samo ena Resnica - za vse, in te je dovolj - za vse.


To je bistvo "globalizacije". Takšno je pravo bistvo iskanja skupnega imenovalca med ljudmi, njihovimi verami. Ne pa iskanje iste valute in ustvarjanja "biznisa", s prelepimi lahkimi možnostmi za sposobnejše poslovneže, za tiste, ki so zviti in ki znajo (obvladajo), na račun tistih, ki niso zviti, ali pametni, ali sposobni, ker "ne obvladajo"!

Zdaj je namreč naravnost neverjetno kako zelo enaki (enako nasilni!) so si tisti, ki vztrajajo, da smo vsi "enaki", a hkrati različni in posebni! Vse skupaj in vse naenkrat. In da je "ljubezen je ljubezen". Skratka - da je "use useglih"!

Na zamrznjenem posnetku tega gibanja in pomikanja po Lijaku smo vsaj začasno vsi prebivalci enega in istega kroga. Tako namreč deluje naš spomin.

Po vsej verjetnosti pa se bo zgodilo tole: ko bomo enkrat prispeli na dno Lijaka, kar nam je kot človeštvu namenjeno, bo prostor okrog nas nekoliko manj ploščad naše eksistence, kjer lahko počivamo, in bo bolj točka naše eksistence, kjer si želimo obstati. Ali po angleško "point of existence"! V smislu smisla ("the point") obstoja.
Na koncu koncev smo vsi v istem Lijaku in živimo v istem svetu.

Čeprav se trudimo, da bi si vsak ustvaril svoj smisel in po svoje, čeprav je to največkrat nasprotno smislu drugih ljudi! Kar pa je spet v nasprotju z Namenom Vesolja, ki nam je Svet ustvaril.

Vsem obdobjem našega bivanja, vsaki eri in vsem časom, torej vsem koncentričnim krogom naših načinov obstajanja, je skupno samo eno: ZAČASNOST!

Ta je tudi edina, ki povezuje in karakterizira različna človeška obdobja ter obdobja človeške zgodovine. Hkrati združuje različne ravni naše eksistence.
Telo se spreminja, duh se uči, nič ne ostaja enako.... toda Začasnost ostaja!
In ostaja spomin.

V spominu si lahko kasneje vedno vse uredimo, ko si predstavljamo preteklo življenje kot "tako je nekdaj bilo...". V spominu je zaradi nostalgije po starih časih vedno vse lepo urejeno, poleg tega pa še stabilno in brez večjih sprememb. Tudi če je bilo kdaj kaj neprijetnega je iz časovne oddaljenosti zdaj preteklost vseeno videti boljša od sedanjosti. Dojemanje časa in prostora je subjektivno! Bolj smo subjektivni - bolj smo resnični! Bolj smo živi!

Objektivna so samo trupla.

Najbrž je Vesolju Začasnost potrebna zato, da imamo čas osmisliti Bolečino, sicer bi bila neskončna.
Zato si je Vesolje izmislilo Čas.

Evolucija omeji našo izbiro. Zoži nam nešteto možnosti v le nekaj možnosti. Razširi naš notranji svet, ne pa tudi zunanjega! Kot bi vse bilo odvisno samo od naše domišljije. Čas in Prostor sta odvisna od naše domišljije.

Tako si zdaj predstavljam, če uporabim nekaj svoje domišljije, ki izvira iz izkušnje, da se sicer za zdaj kot različne kulture še vedno nahajamo na različnih presekih lijaka. In imamo zato še precej prostora (tekst sem zastavil pred letom 2000, ko je to še veljalo, zdaj ne velja več), da vsaka kultura živi natanko tako, kot sama hoče, ljudje pa, kot si sami želijo in tam kjer želijo.

Če jim kje ni všeč, pobegnejo od tam, če morejo, in se preselijo drugam. Kot posamezniki se lahko izognemo tujemu razumevanju naše realnosti in si sami kreiramo svojo. Vsaj še nekaj časa bo to mogoče, ne ostane nam ga pa več dosti.

Na večjih krogih je bilo prostora dovolj, da se tistim, s katerimi se ne razumemo, mirno lahko izognemo. Izogibamo se jim, ker se hočemo izogniti konfliktom in zato ker se jim lahko. Nismo prisiljeni v konflikte, zato obstajajo meje. Različni tipi norosti so varno spravljeni znotraj svojih meja.

Civilizacija, ki zdaj velja za miroljubno, v resnici sploh ni miroljubna, je le do perfekcionizma izdelan sistem izogibanja konfliktom.
To nam je zdaj postalo kultura. Prepričani smo, da predstavljamo kulturo miru in da je miroljubnost naša značilnost.

To hkratno bivanje sveta v različnih delih preseka Lijaka bo možno le še en kratek čas, potem pa nič več! V časih, ko smo imeli možnosti neskončne izbire, da smo se lahko izognili konfliktom in trenjem, če smo tako hoteli - smo to tudi storili. Na globalni ravni, seveda. Tu smo se večjih konfliktov ustrašili. Večjih smo se bali, manjše smo zatirali, namesto da bi prav te slednje znali ceniti in jih - vsaj pri sebi doma - gojili in se iz njih nekaj koristnega načili.

Zdaj stvari ne delujejo več tako. Izbire je vse manj ali pa je sploh več ni.

Nato pa, ko drsimo navzdol, postajajo krogi vse manjši. Pomikamo se proti sredini Lijaka in navzdol, proti dnu, kjer je prostora - najmanj. Lijak je lijakast!

Proti dnu se zoži in življenjski prostor okrog nas zato postaja manjši. Naše dojemanje prostora in časa je zato takšno, da se nam vse zdi manjše, kot je nekdaj bilo in kot nam spomin govori.

Naenkrat se srečujemo s problemi, ki smo se jim prej izognili. Zdaj pa vsi skupaj zgrmijo na nas, ko jih sploh ne čakamo in mislimo, da smo se jih za vedno znebili. Naenkrat smo obremenjeni s tistim, čemur smo se prej na široko izognili z namenom, da bi nekaj izkoreninili, tako kot denimo kugo ali ošpice.

Pri linearnem pojmovanju časa, proti dnu pomeni "kasneje", pri vrhu pa "prej".
A ker vse teče proti središču, se hkrati s prostorom stiskata tako prostor kot čas (mnogi so prepričani, da čas zdaj teče hitreje, kot je kdajkoli prej); pravzaprav se naše dojemanje časa (in prostora) zožuje in zato se mi zdi lijak primerna prispodoba za dogodke, ki jim sledimo po televiziji in katerih del postajamo tudi sami.

Slej ko prej bomo prilezli do točke na dnu lijaka, kjer se drug drugemu ne bomo več mogli izogniti.

Če brcamo ali če smo pri miru - v vsakem primeru bomo pristali v točki!


Tedaj tudi nihče ne bo mogel reči: "vsak ima lahko svojo resnico." Stisnjeni bomo v eno točko, postali bomo Eno! 
Čas bo izginil, ne bo ga več. To tudi pomeni, da ne bo več imel dosedanje funkcije, ki je pomenila raztegniti Bolečino na dovolj časa, da jo imamo čas osmisliti. Čas nas ne bo več branil pred Bolečino in je zato ne bomo več mogli racionalizirati; morali jo bomo čutiti brez možnosti simbolizacije in paralelnega izživljanja. Vključno z nasiljem in z depresijo. V večnosti zdravila namreč ne učinkujejo.

Prostora bo pa ravno toliko, kolikor ga bomo v sebi ustvarili.
To, kar se bo ""rodilo", bo - Eno.

Imeli bomo opraviti z eno samo Resnico, pa če nam je to všeč ali ne. Resnico, vsem enako. Seštevek vseh časov se bo seštel v ZDAJ, vsi zgornji krogi se nam bodo usedli na glavo, čutili bomo težo vseh krogov, prostorov, epoh, dob, časov, obdobij, let, ravni... naenkrat, z njihovimi (našimi!) vsebinami vred. To so naše vsebine!

Tam se resnice ne bodo več mogle izogibati ena drugi, ne bodo mogle kričati: UAAAAA! Demokracija, hočemo človekove pravice....!
Pravice ne bodo mogle obstajati ena mimo druge, ker je premalo prostora. Ko prostor izgine, se izbira zoži in ostanejo - odnosi.

Ostane tisto, čemur smo se izogibali.

Kjer Časa ni več, se niti na Zgodovino ni več mogoče izgovarjati. Tedaj je VSE - ZDAJ in je vse naenkrat!

Tudi zdaj je tako.
Le da smo si uredili preložitev reševanja problema s povečevanjem naše izbire na račun tuje. To smo storili v vseh segmentih. Najprej v tujini, potem doma. Potem pa še v družini. Namreč, breme prelagamo na pleča tistih, ki potem nosijo za nas. Problema sami ne znajo rešiti, ker niso usposobljeni da bi ga. Ne morejo ga niti razumeti! Kako naj neka mama sredi Afrike pove otroku, zakaj so žejni? Pojma nima.
Kot bi jih hoteli pobiti, tako se obnašamo do njih.

Tako smo lahko površni in nam ni treba skrbeti. Namesto, da bi se z nečim ukvarjali, nekaj popravili, raje zavržemo. Z drugimi besedami, namesto Odgovornosti raje izberemo Krivdo! Potem Krivdo odrinemo drugemu in tega izberemo za žrtev! Potem to ponavljamo...

In ni res, da je resnic na milijone in da ima vsak lahko svojo! Skupna Resnica je ena sama. Druge so posamične in ne vedo, kam spadajo. Ne vedo, da sploh h komu spadajo. Jasno, tudi tega ne vedo, da so za kaj odgovorne. Ker imajo na koga valiti krivdo, je to vseeno. Resnica zato ni pomembna, je le stvar interpretacij. Tista, ki je bolj nasilna - zdaj velja za bolj resnično. Preprosto - vsili se!

Ni jih neskončno število, le manevrskega prostora je zdaj nekoliko več, kot ga bo. In zato iskanje skupne Resnice (še) ni prioriteta.

Resnica, tista z veliko začetnico, je smiselna.
Kljub temu, da nas prepričujejo, da ene same Resnice, take z veliko začetnico, ni, ker da je ne more biti.
Resnica je, ker je starševska. Resnica je ena, ker je Zgodba ena in vsi smo v njej, Smo njen del. Ta Zgodba in ta resnica naredita vse druge resnice smiselne. Brez nje - so nesmiselne!
Šele ko druge resnice zvejo kam spadajo, razumejo same sebe in sprejmejo druga drugo. Potem spadajo.

Značilnost ene same Resnice je ta, da vsebuje na milijone in milijone... individualnih resnic. Vendar jih je samo Resnica sposobna vzeti za svoje.
Vse jih zna razložiti, eno po eno, za vse ve in vse so ji sprejemljive. Vse so njene in zanje - za vse! - odgovarja.
Odgovarja za vsako posebej in za vse skupaj!

Ampak če jih ne upošteva, če jih zanemari, če jih ne pripozna za svoje - potem Ena Resnica nič ne pomeni. Potem ni nič vredna.
Tedaj je tudi vseh tistih nešteto resnic skupaj z njo enako ničvrednih, nepomembnih in nesmiselnih.
Resnica se ne dokazuje tako, da udariš nekoga po glavi in potem tvoja resnica zmaga preprosto zato, ker je pač bolj brutalna od drugih. In samo zato, ker je brutalna, se ti vsakokrat maščuje, če ne verjameš vanjo.
To neumnost o več resnicah, ki da "so vse enako resnične", smo slišali večkrat po zaigrani osamosvojitvi.
Ko so se zagovorniki starega diktatorskega režima počutili nekoliko ogrožene, so prišli ven s to iznajdbo o več resnicah, ki pa so po njihovo v demokraciji vse enakovredne. Skrili so svojo med druge neumnosti in jih naredili za "človekove pravice". To je bil edini način, da zaščitijo svojo "resnico" pred Odgovornostjo.

Zdaj tega strahu ni več. Zato tudi ni več govora o več resnicah. Ki "lahko vse obstajajo hkrati, paralelno in so vse enako resnične ali neresnične...". Zdaj je samo še njihova.
Zdaj obstaja le še resnica Vampirja, ki je sicer sestopil z oblasti, slučajno pohodil bananin olupek in se zvrnil nazaj na oblast. In tam zdaj ostaja trdo zasidran in obdan s svojo "resnico", ki podi ostale stran.

Zato zdaj Vampir nima več potrebe govoriti o obstoju več resnic. Zdaj obstaja samo še njihova, ena in edina.
Se strinjam, dovolj je ena: MOJA!!!!
Razlika med njihovo/svojo eno in edino, ter mojo ENO je ta, da njihova/svoja edina ne zna pojasniti ne sebe ne nobene druge. Obenem ni sposobna prevzeti odgovornosti niti zase, za lastno "resnico", kaj šele za druge ali celo za vse skupaj.

Za enkrat se lahko še malo zafrkavamo, toda počasi vsi skupaj drsimo proti dnu Lijaka in tam se bomo zopet srečali. Mi vsi skupaj z vsemi našimi resnicami!

Ko seštejemo vse kroge "Pekla", je namreč prostora le za eno Resnico: tisto Eno, ki je sposobna nositi Odgovornost za vse naše resnice.

Ena Resnica naredi vse resnice za smiselne tako, da jih naredi za svoje.
Zna jih razložiti, pojasniti, zanje poskrbeti. Zna jih potolažiti in iz razbitih koščkov sestaviti celoto. Zna jim poiskati pravo mesto, jim povrniti zaupanje vase in tudi v druge resnice. Zmore jim dati tisto upanje, ki so ga dolgo vsi pogrešali, pa tega največkrat niso niti vedeli, ker je bilo skrito pod tolikimi razočaranji.

Ne bo vedno tako kot je zdaj! Človekova Želja ne bo vedno tako nebogljena in nesvobodna, kot je sedaj.

Tisti, ki vodijo politiko v krogu, so prepričani da bodo, če pobijejo vse, ki jih ogrožajo, s tem razširili krog in pridobili nekaj več prostora in časa. In vse bo spet tako "kot je bilo nekdaj". Po njihovo.


Vendar jim tokrat Lijak tega ne bo dovolil. 
Na koncu koncev je Lijak takšen kot je zaradi vsebine ki je prav toliko smiselna, kot je smiselno v katerem delu Lijaka se zdaj nahajamo. In seveda kakšno predstavo imamo o njegovi nalogi (kje smo bili, in kam gremo!). Ne nazadnje tudi kakšno predstavo si ustvarimo o smislu obstoja.


Sčasoma se ne bomo več mogli ničemur izogniti in bomo prisiljeni ponotranjiti vse naše probleme, saj zunaj zanje ne bo več prostora. Materialni svet jih noče! Ne more več prenašati nerešenih in nerešljivih stvari!
Tudi prelagati jih ne bomo več mogli na drugič ali na nekoga, morali jih bomo naprej rešiti v sebi in zaradi sebe. Ker sami nismo tega prej storili, znali ali hoteli storiti, nas bo v to prisililo Stvarstvo. Lijak!
In vzrok za to? Zdaj smo (zaradi tehnologije) sebi in Stvarstvu postali nevarni.
Če delaš samomor, moraš vprašati tistega, ki stoji zraven tebe, če mu je kaj do tega, da skoči v prazno s tabo! On je oseba in ima svojo Voljo, ima pravico povedati, ali hoče živeti ali umreti.

Planet je oseba in ima svojo Voljo. 
In Planet se je odločil, da ne želi, da ga razstrelimo. Končno smo tu na njem gostje, dokler se ne odločimo, da bo naš planet - naš Dom! Mimo njegove Volje pa ne moremo. Ali drugače povedano: mimo Volje Planeta nam Lijak ne bo dovolil!

Tukaj bi rad pojasnil, kako moje telo bere planet. Končno, mi smo v telesu iz iste ilovice kot planet. Vsa naša telesa so bratje in sestre, ker smo v telesu iz planeta, oživljamo ga. Telo je večinoma voda, H2O, zato naša telesa delujejo kot vezna posoda. Možgani, ki so indoktrinirani in odtujeni telesu, tega ne vedo - toda telo ve!

In kar ve naše telo, ve Planet.

Kadar bosi hodimo po travi, tedaj planet sam sebe žgečklja po podplatih in se skupaj z nami smeje. Navadil se je na nas, rad ima, da ga oživljamo in izražamo njegove misli. V Telesu smo vsi Mati, mene nič ne moti, da sem moški, a da hkrati mislim, da sem v Telesu - Mati!


Telo je koncept razumevanja delovanja Stvarstva in kot takšen je Zavest, ki ji jaz pravim Oče Manifestacije. Ta je v nas - in je Bog!


Za razliko od Spiritusa in duhovnega sveta, v katerem božja Zavest obstaja v svojem, spiritualnem delu Vesolja, ki ga sicer poznamo kot Nebesa.
Toda, Telo je v resnici zvest posnetek (model) Univerzuma! Mi smo si zamislili, da je življenje v glavi enako življenju v Nebesih! Toda Telo je tudi Zavest, in predstavlja tisti del Boga, ki je vedno bil z nami.


Ta zavest je rasla skupaj z nami kot zavest človeštva. Pa čeprav je ostajala samo v Telesu in tako le redko prispela do možganov v glavi in postala "zavestna".
Ta Zavest je, in je Telo. Tudi če je možgani ne zaznajo, ta Zavest je, obstaja v telesu, je Telo in je naša zavest!
Zato tej Zavesti pravim Oče Manifestacije.

Večina človeštva se je sploh ne zaveda. ne ve, da obstaja! Ne zaveda se njene prisotnosti. Človeštvo ne ve, da je tu.
Planet je videl vse vojne, slišal je vsak udarec in pok kosti, ki se je prelomila v boju! Sprejel je vso kri, ki je po boju odtekla v zemljo in videl vse solze in z njimi čutil našo grozo. Spravil jo je - v svojo Zavest! Naša "zavest" pa to Zavest še čaka.
Planet ve kdo smo. 


Ta Zavest je VEDNO bila z nami!!! To je zavest človeštva, ki - glej ga zlomka! - dela vse, kar more, da je ne bi sprejelo za svojo lastno. Misli, da se je mogoče izogniti Odgovornosti. 

Človeštvo ves čas kot da sebe prepričuje: Mitologija da - Resnica ne! Tako se zdaj obnašamo!
Lijak pa deluje po svoje, ker Ljubezen deluje po svoje.

Moj Bog pravi takole: 

Srce je vedno bilo trdoglavo, vedno je delalo po svoje in mimo mojih navodil. Ko si Srce nekaj vbije v glavo, potem kar vztraja in vztraja.... in nikogar ne posluša. Včasih mi je šel na živce, da bi ga najraje... 
A, če že mora biti nekdo diktator -  naj bo to Srce! Tu je Srce - moj Oče! Kar ON reče - to je!

Skratka: Planet je oseba. 


Telo je del tega sveta in mi smo vanj oblečeni. Pametno je poslušati tistega, ki ima spomin tega sveta v sebi! Telo je tista vrsta Aleksandrinske knjižnice, ki je nikoli nihče ne more uničiti, je zažgati, jo zbrisati iz spomina Vesolja. Mi smo tu, da to knjižnico beremo! Medtem ko živimo, jo beremo.

Nekateri je nočejo brati! Vendar je naša. Slej ko prej bo prišel trenutek, ko se bodo vrata te knjižice na stežaj odprla in Lijak nas bo tja pripeljal.

Ponujena nam bo še ena priložnost in ta je, da probleme najprej rešujemo v sebi, preden sami skočijo ven, iz nas, in nam ustvarjajo takšno okolje, v katerem sploh ni mogoče živeti.

Tam zunaj se stvari "rešujejo" s pobijanjem, to dokazujemo vsakokrat, ko zatajimo nečemu ali nekomu pravico do obstajanja in se to mora boriti za svoje preživetje. Bori se za svoje življenje in išče druge možnosti manifestacije! Potem ko vidi, da z nami ni nič, skoči iz nas in nadaljuje svoj boj drugje, tam zunaj, brez nas in naše odgovornosti. Kot tujec in sirota.

Lahko bi pa vse to posvojili in rešili v sebi! Preden je nekje samo in brez gospodarja izpostavljeno samoti, sramoti, strahu, negotovosti... Kako naj pa se obnaša, če ne nasilno?! Kdo naj ga vodi, Lucifer?!
Da, Lucifer. Velika večina mu služi, zraven pa trdi, da Lucifer ne obstaja. Potem Lucifer samo požvižga in oni že tečejo po nove ukaze k njemu. Ampak bi takoj prisegli, da Lucifer ne obstaja in da vse delajo po svoji volji.

Lucifer je nasprotje Svobodne Volje.
Lucifer je slab namen. Oboževanje slabega namena pa pomeni izrekanje nezaupanja Ljubezni, ki je ustvarila življenje.

Kar ni sprejeto, posvojeno in objeto, gre iskat drugam, drugega očeta.
Gre čim dlje proč od nas, dokler ne ugotovi, da mora nazaj tja od koder izvira. In potem nas vse te stvari napadejo.
Povejmo kar naravnost: odvisne so od nas!

Zato je zdaj naša zunanja resničnost tako napadalna in maščevalna. Zato nas migranti oblegajo. V njih ni dovolj zavesti, da bi vedeli kaj počnejo, kaj je prav in kaj ne, ampak te zavesti tudi v nas ni! Mi samo mislimo, da delujemo znotraj zavesti in zavestno. Pa nismo temu niti blizu.


Vsi ti trenutki hkrati in brez razlike napadajo tiste, ki so jih takšne ustvarili. Zatajena notranja realnost to pogosto počne!


Pojavlja se vprašanje:
Kaj nam želiš povedati? Da je treba Luciferja posvojiti???

Da, to hočem povedati.

Lopova je treba okrasti, oropati ga vsega, kar je v človeški zgodovini nakradel in si prisvojil. Sleči ga je treba vsega tistega, s čimer se hvali, in laže, da je njegova zasluga. Za stvari, ki jih je storilo Srce, trdi da je on avtor!
V resnici je Srce vseskozi peljalo Stvarstvo in vsa njegova bitja skozi naporno pot do cilja.
Srce ni veliko zaradi stvari, ki jih o njem vemo! Srce je velikansko zaradi tistega, kar o njem ne vemo, kar je zamolčal.

Kadar Srce vodi, tedaj so stvari logične, in Srce jih vse lahko pojasni, jih razloži. Vse naredi novo in daje na svoje mesto. Začenši z Bogom.
Daje nam pravi smisel. Srce je namreč Avtor vsega!
Zato pravim, da je treba Luciferja sleči do golega in ga postaviti pred Resnico. Prav to pomeni posvojiti Luciferja. Pomeni, prevzeti odgovornost za vse tisto, kar Lucifer zdaj pretvarja v Krivdo.

Odgovornost odpravi Krivdo. Bolj kot briše, jo izpostavlja, pove iz česa je narejena, in takrat je jasno, da je Krivda - Tema! Da nič ni. Z odgovornostjo NI MOGOČE MANIPULIRATI! 

Krivda pa služi SAMO za manipulacijo z ljudmi, in prav za nič drugega.

Na koncu je samo Ljubezen, in ta je Odgovorna za svoje male.
In takšen je tudi Bog - kadar je Odgovoren!

Ni Krivde! Krivda je samo luknja, ki ostane za Odgovornostjo, ki je nihče noče! Potem je nihče noče prevzeti, in v to luknjo se naseli STRAH. 
To zdaj imamo.

Ko razmišljamo s Telesom, potem znamo ločiti Resnico od laži. Telo prepozna Luciferja na daleč in zna natanko razločiti, kaj je res in kaj laž. Telo je "detektor" Laži.

Nihče v Vesolju nima toliko izkušenj s tem, kar je Lucifer povzročil Človeku. Telo ve za vsak udarec, za vsako neuslišano željo, za vsako izsiljevanje, ponižanje, zasramovanje, za podlosti, ki so se zgodile in se še dogajajo. Ve za solzo, ki pade v prazen prostor, ker ni nikogar tam, da jo ujame... Telo jo ujame! Shrani jo, da se ne izgubi.

Nobenega glasu ni v vesolju, ki ga mati Vsega v Vesolju ne sliši. Ko zvečer zaspi, sliši glasove Izgubljenih otrok, ki jo kličejo na pomoč. In tedaj roti Srce in kliče Boga Očeta na pomoč. Prosi ju naj ji prideta pomagat iskat njene Izgubljene male.

Zanje Mati hrani svojo največjo čokolado.

Telo opravlja delo za našo Mater. Vedno ji je stalo blizu, jo razumelo in videlo Njeno stisko.

Veliki Manipulator je zdaj prišel do konca in nima več kam -  konec je njegovih laži!
Stvarstvo bo s prstom pokazalo na gospodarje laži, na to, kar so počeli, na njihove zvijače. Nimajo se več kam skriti. Ostali bodo nagi, brez hlač, samo s tistim kar imajo. In verjemite mi, da nimajo kaj dosti pokazati, ko tega ne morejo skriti.

Strah je znotraj votel, zunaj je pa samo ena velika grda stavba z napisom: Veeeelika državna Tajnost! Arhivi so dostopni samo posvečenim...

Vse religije in ideologije so narejene po istem principu. Varujejo dogmo.
In dogma je LAŽ.
V Vesolju ni nič brez gospodarja in nič ni odveč! Ničesar ni treba uničiti, nikogar eliminirati ali obtoževati. Potrebno je posvojiti in objeti izgubljene energije in jih priključiti Celoti.
Kadar Srce in Telo vodita igro, potem je vse smiselno. Vsak pojav je smiseln! Vsako bitje ima tedaj svoj prostor, zakšen, ki mu pripada ker mu je namenjen, ki ga sprejme!
Ima položaj in svojo vlogo v Stvarstvu. Nič ni odveč ali zanemarljivo. Nihče ni odveč ali zanemarljiv.


**** 

Nepriznavanje Odgovornosti in zato ustvarjanje Krivde pri drugih in drugje, ne deluje več. 
Kazanje s prstom na drugega je postalo odveč, kajti celo Krivda zdaj zahteva svojo evolucijo!
In po normalni poti, ko se pokaže v vsej luči in brez skrivanja, se ta evolucija imenuje - Odgovornost! Z Odgovornostjo - Krivda izgine.

Naj spomnim, ravno zato, ker se nam to že ves čas dogaja med našim potovanjem skozi Čas, je pomembno vedeti, kako deluje model Lijaka.

V nekem trenutku se ne bomo mogli več izogniti drug drugemu kot smo se do zdaj lahko izogibali. Zato, ker je lijak vse ožji in s tem, ko se približujemo njegovemu dnu, se skupaj z zunanjim prostorom zožuje naš manevrski prostor. Ta limitira v točko in ta točka je skupna! Skupna je površina, ki je ni več! Je točka! Kot je skupni tudi Smisel, naš skupni smisel, Angleži bi rekli "the point" (of THE Everything!).
Začasnost bo izginila. Razblinila se bo in prenehala obstajati, ker bo postala nesmiselna. Postala bo točka, ki je kot točka klicaja na koncu stavka.
Potem bo še ta izginila in z njo bo izginil tudi klicaj. Tudi ta bo nesmiseln, ker ne bo več potreben.
Izbire, kot izogibanja, ne bo več. Izogibanje, kot način življenja, ne bo več mogoče. Izumili smo ga in ga uporabljali kot način življenja, pa nas je zunanja manifestacija dohitela in nas napadla. Napada nas zato, da nas opozori, čemu se izogibamo. Brez nje, mi tega ne bi vedeli.


Od nas hočejo pojavi, bitja in odnosi med njimi... vedeti, kdo jih je postavil ven "na hladno"! Kdo bi se jim rad izognil, jih izbrisal, kot da nikoli niso obstajali...

Stvarstvo zdaj zahteva sestanek z Avtorjem, hoče ga srečati!
Pravkar to manifestiramo vsak na svoji ravni zavesti.


Čeprav se morda nahajamo istočasno na istem nivoju obstajanja in smo znotraj istega kroga, morda celo še pri vrhu osebnega Lijaka, torej največjega kroga (krog je tu dobra prispodoba!), nam raven eksistence (ploščad) na kateri se nahajamo, ki je samo ena od pozicij mnogih možnih prečnih prerezov lijaka, in smo še zadovoljni, ker nam ta ploščad še dovoli, da se ne drenjamo in se drgnemo eden ob drugega.... nam to zdaj ne bo prav dosti pomagalo!


Lijak je živ! In v njem je gibanje zapovedano. Se še spomnite? GRAVITACIJA!
V manjših krogih smo prisiljeni prilagajanju prostoru, času in okoliščinam, ki vladajo v njih. Ovirajo nas lahko lastne misli, predsodki, navade, razvade... Religija je tak predsodek, pa ideologija tudi. Lahko pomaga, lahko pa tudi od-maga. Hodimo si po prstih in ne vemo zakaj nekaj ne deluje prav. Saj smo molili, prosili... in spoštovali smo vse zakone, pa vseeno nekaj ni bilo v redu.
Lahko si pomagamo z domišljijo in tedaj je v naših mislih ta prostor še vedno ostaja velik, kot je bil, in smo še vedno srečni v njem zato, ker tam ni ovir, ki bi nas usmerjale in nas ustavljale.

Toda. Velike ideje nastajajo v zelo majhnih prostorih. V garaži ali v sobici na podstrešju.
Ne moremo se prilagajati prav vsem okoliščinam in vedno sicer bi nehali obstajati v resničnosti! Sicer pa, prostoru v katerem se nahajamo je ime Manifestacija!
Ime samo govori o tem, kakšna je njegova naloga in po kaj smo prišli sem.

Na nek način verjamem, da ima manifestiranje opraviti s Svobodno Voljo. Da je to dvoje povezano in neločljivo. In da tisti, ki preganjajo Svobodno Voljo, pravzaprav to počno zato, da se ta ne bi manifestirala.
Nagnjen sem k temu, da tako mislim in v to rad verjamem, ker mi je potem mnogo stvari bolj jasnih in razumljivih.

To je tista Svobodna Volja, ki je na vsakem koraku ovirana in povsod preganjana. Ko postanemo del sistema, mu služimo in tedaj smo pripravljeni sistem vzdrževati, ga podpirati in zanj tudi ubijati. Odpovedujemo se naši Svobodni Volji, zato da bi jo nadomestili s še več zakoni. To počne civilizacija.  Misli, da je to njena naloga.

Toda pohabljati sebe - ni naša naloga! To ni nekaj kar Bog hoče od nas, oče tega nikoli ne zahteva od svojih otrok!


Zdaj se nam še ni treba drastično prilagajati, lahko si preprosto izberemo prostor, ga ogradimo, se zakopljemo v podzemne rove in opremimo s kamerami. "Varnost" si kupimo, življenje si ukrademo, mir plačujemo. Več je načinov kako to storiti - na isti ravnini eksistence!


Potem nadaljujejo z življenjem kot smo navajeni. Prostora je še nekaj, za vse tiste, ki si želijo neokrnjeno nadaljevati svoj način življenja. Vendar se morajo odpovedovati Svobodni Volji. To je predpogoj, da si kupijo mir.
Prostor nam še dovoljuje relativni mir, ne da bi posegali v navade drugih,če tako hočemo. Le premikati se ne smemo prav preveč.
Pa vendar... bodimo iskreni in si priznajmo, da nismo radi pri miru. Saj končno nič ne stoji pri miru, pa tudi Lijak bo deloval vzporedno z nami dokler bomo sposobni razširjati svoje znanje.
Tudi tako se namreč premikamo v sebi in po sebi, da potujemo po svoji notranjosti! Tudi ta je narejena iz plasti, ravni, spominov, nekaterih se niti ne spomnimo več. Za mnoge od njih smo sveto prepričani, da to nismo mi.
V Lijaku drsimo kot po toboganu na igrišču otroškega vrtca. Drsimo navzdol po njem in proti njegovemu dnu, pri tem pa verjamemo, da se nahajamo vedno v isti realnosti in na isti ravni bivanja istega okolja, da živimo v njem in na njem in da je to fizično še vedno isti svet. V to globoko verjamemo in smo sveto prepričani.
Vendar pa to ni vedno isti svet, ni ista realnost.

Ne nahajamo se vedno na isti ravni bivanja, ta je različna v odvisnosti od mnogo česa. Odvisna je od naših sposobnosti, da si izgradimo nove koncepte, ki nam pomagajo razumeti različne resničnosti.
Lijak tedaj postane naše Vesolje in je naš Univerzum, prav tako kot je nekdaj bila naš Univerzum maternica matere, preden nas je rodila. Skupaj z njim delujemo v sozvočju! Reagiramo eden na drugega ne glede na to, kako vsak svoje Vesolje (ob)čutimo in sprejemamo ali pa ga ne sprejemamo. In Vesolje nas pri tem polni vedno z novimi informacijami, kar počne ves čas.
Tudi če se odločimo, da ga bomo zanikali, ali da ga ne bomo upoštevali, ne Vesolja ne njegovega vpliva na nas in našega nanj še manj... tudi če bi ga sami sebi zatajili, - je to kljub temu še vedno naš Univerzum, naše Vesolje.

Krogi tačas postajajo vse manjši in Čas se izteka. Zunanji prostor je vse manjši in čas nam zdaj teče hitreje kot je nekoč. Zato pa sta naš notranji prostor in naša domišljija, ki obvladuje prostor, zdaj večja kot kdajkoli prej.
Nikoli še naša misel ni bila večja, kot je zdaj! Ali kot bi lahko bila, če bi to našo sposobnost vsaj malo spoštovali in jo cenili, skratka, če bi nam to, kar zmoremo, pa nočemo, bilo dobrodošlo.
Ko pa srečaš ljudi z ozkim razumevanjem Sveta, in so pri tem še brez svojega lastnega notranjega prostora ker ga niso ustvarili, in se mu potem posvečali, - te takšno zavedanje o njih zaboli. In včasih te res močno zaboli zaradi tega.

Pomislite samo kako je bilo pred dobo računalnika, kakšno je bilo naše vsakdanje življenje brez te naprave. Si zamislite, da bi še tako živeli, kakšen bi bil naš vsakdan? Ne morete kajne?! Jaz tudi ne.

Neko noč sem sanjal, da smo bili v osnovni šoli in smo pisali šolski spis. V sanjah sem rekel tršici, da ga bom natipkal, ker bo, takoj imel nalogo končano.  Pa mi je odgovorila: Ne. Ne pustim tipkat v razredu, pri moji uri boš pisal na roko in s peresnikom, tako kot pišejo vsi ostali!
Zbudil sem se od groze, ves prepoten.

Nisem več vajen pisati spisov na roko! Groza me je tega, da bi moral pisati na roke. Ker tipkam hitro, sem se na to navadil. Pišem pa mukoma in počasi, prepočasi.
Misel zahteva brzino.

Bil je drugačen svet. Pa se lahko vrnemo vanj? Ne bi rekel, to ni tako enostavno!
Ko enkrat odpreš vrata in vidiš kaj je za njimi, jih ne moreš več od-odpreti. Torej zapreti za sabo in pozabiti.
Naša sposobnost dojemanja novih realnosti se je zelo povečala z uporabo računalnika.

Računalniki so nam pomagali zamisliti si koncepte, ki so večji, boljši, hrabrejši, neprimerljivo bolj komplicirani pa kljub temu razumljivi. Omogočili so nam razširiti meje, postaviti nove koncepte, ki jih prej sploh ni bilo. Stare pa so naredili natančnejše in zato nam bolj razumljive.

Čas pojmujemo linearno. Le tako si ga lahko predstavljamo in ga uporabljamo. Pomaga nam razmišljati, tako se orientiramo v času in prostoru. Čez pol ure sem tam... tako si rečemo po telefonu. Pol ure torej pomeni neko znano razdaljo.

Vrh Lijaka pomeni "prej", dno pomeni "potem". Pri vrhu Lijaka je preteklost. Tam kjer se je vse začelo. Spodaj pri dnu pa pomeni zdaj, ali še niže doli, prihodnost.
Orientacija v Času in prostoru je pomembna!

Kaj bi se zgodilo, če bi se vse okrog nas stisnilo v eno točko z nami vred, kjer bi prostor in čas izginila? Kaj bi bilo, ko bi vse postalo ZDAJ, brez preteklosti in prihodnosti? Vse bi bilo zdaj in hkrati, prostor pa brez možnosti premikanja, gibanja, bežanja... in s tem možnosti izbire?

Mnogi imajo občutek, da čas zdaj teče hitreje kot je tekel prej, v preteklosti.

Zato se mi zdi Lijak najuporabnejši model, ki pomaga razložiti fenomen človeške evolucije. S tem pa človeštva kot enega organizma.
Če nič drugega, je to vsaj pripomoček, da si ustvarimo idejo in zgradimo koncept okrog tega, kaj se pravzaprav zdaj dogaja v nas, okrog nas, s Stvarstvom in ne nazadnje z Vesoljem. Tega, da se vse o dogaja v povezavi z vesoljem, mnogi ne zaznavajo in si ne priznajo. Navadili so se na "nepomembnost" človeka in človeškega življenja in radi rečejo: mi smo samo prah v Vesolju! Kdo bo pas nas videl, kdo se bo z nami ukvarjal...
Drugi imajo druge in drugačne koncepte, kot jih morda imamo mi. Morajo jih imeti, ker sicer brez koncepta (brez miselne predstave o Univerzumu) ne bi mogli živeti. Nekateri morda še vedno verjamejo v staro indijansko izročilo, v legendo o gigantski želvi, ki na hrbtu nosi Zemljo. Karkoli nam omogoča vsaj začasno zadovoljivo, praktično pa kakršnokoli razlago, je že dovolj dobro za nas.
Morda sem tu ciničen, pa ne preveč.
Verjamem, da bi vsi radi preložili neodložljivo, kadar je to povezano z nečim neprijetnim ali pa morda neznanim. Ali s tistim, česar nas je najbolj strah. Od sebe odrinemo tisto, česar se bojimo. Kaj je bolj normalnega od tega?
Vendar pa sem tudi prepričan, da Univerzum ne bo dovolil, da mi se nam kot človeštvu zgodilo nekaj katastrofalnega, ne dokončnega in ne zopet!

Prej ali kasneje bomo pristali na dnu Lijaka, kjer ni več ne Časa ne Prostora.
Pristali bomo v točki, kjer sta čas in prostor nična. Nula. 0.
Tam ne obstajata več na način, kot si ju zdaj tu zamišljamo in kot ju zdaj uporabljamo. Tam Čas ni linearen. Vse je hkrati in vse zdaj. Nič več ni prej - ne kasneje! Vse je NAENKRAT.
Stisnjeni bomo v en prostor, v eno zavest. Tam ni več izogibanja ničemur.
Ni več ni preteklosti, nič več planiranja o tem, kaj vse bomo nekoč. Vse je tu in zdaj in vse je naenkrat.
Pa če brcamo in protestiramo, ali pa se odločimo, da se ne bomo premikali - vseeno bomo končali točno tam in na tem mestu.
Takšen je Lijak!
Nikogar ni, ki bo tedaj lahko rekel, kot zdaj pogosto slišimo da "vsak ima lahko svojo resnico". Vse nas bo stisnilo v ENO RESNICO, eno samo, enako za vse. Morali se bomo sprijazniti z njo, pa če nam bo všeč ali ne.
Ena Resnica za vse! Vsota vseh časov, vseh prostorov in vsebin... Ki jim je poprej bila dostopna pravica, da so lahko različne.
Mnogo posameznih čisto osebnih zgodb bo postalo ena Zgodba in vsi bomo v njej. Udeleženci Ene Zgodbe!
To bo prostor, kjer se različne resnice ne bodo izognile druga drugi, prisiljene se bodo med sabo soočiti, in vse kar so do sedaj zakrivale o sebi in ljubosumno varovale pred drugimi -  vse bo prilezlo na dan! Ne bodo več imele možnosti, te resnice, sebe izražati z vpitjem na cesti: Hočemo demokracijo! Mi imamo "človekove pravice", veste....!
Različnih resnic ne bo več, ker ne bodo mogle obstajati ena ob drugi. Ne ena mimo druge, ker bo premalo prostora za vse hkrati, ko enkrat zadenemo ob dno Lijaka. Soočenje bo potrebno, toda nasilje ne bo zmagovalo, ker bomo tedaj spodbujeni od znotraj, v sebi, enako kot od zunaj, naša nasprotja razrešiti, pri čemer pa se ne bomo imeli kam skriti.
To preprosto ne bo več mogoče.
Tam tudi čas izgine. Zato zgodovine ne bomo več mogli uporabljati kot referenco. Zdaj smo jo navajeni zlorabljati, tedaj pa to ne bo nič pomenilo! Maščevanje ne bo nič pomenilo.
Zgodovina je pa ena velika smešnica!
Zgodovino dojemamo kot last nekoga drugega, ne naše. Vidimo jo kot NJIH, ki so hrabri in pogumni, potem smo šele mi, ki nismo dovolj. V naših očeh jih nikoli ne bomo dosegli, zato je tudi sedanjost njihova, namesto naša.
Ne vidimo sebe kot tiste maščevalne, do skrajnosti pokvarjene morilce iz preteklosti, kar smo v resnici bili. Nismo bili le maščevalni in pokvarjeni (gledano z današnjimi očmi), v različnih obdobjih naše Zgodovine smo bili tudi naše lastne žrtve, prav tiste, ki smo jih pustili za sabo. Tako kot so tiste, ki so v zgodovinskih knjigah omenjene s prezirom ali pa jih ravno zato ni vredno omenjati in jih režim zataji. Tudi pokopati njih - bivša človeška bitja, ki smo nekdaj bili - ni dovoljeno.
Iz tega je narejena naša Preteklost.
Iz odganjanja takšnih misli proč od sebe, iz zatajevanja preteklosti in spominov smo naredili umetnost! Pustili smo samo lepe in hrabre spomine, da bi se potem lahko z njimi identificirali in se bahali. Ostalo je šlo v pozabo.
To je zdaj "izgubljeno" in nam je zato neznano.
Toda vse to, kar je zatajeno, zavije ves planet v oblak Teme, ki zdaj postaja vse bolj očiten. Ta postaja že vsiljiv "neobstoječi" pojav, ki se mora manifestirati!

Kako lahko nekaj, kar je, ker obstaja, postane neobstoječe v Manifestaciji?! Kako je to sploh mogoče?
Manifestacija manifestira, ker mora manifestirati! Ne more nekaj kar je in obstaja kot energija, bitje ali pojav, in to kar odsloviti. Ne more ne zavreči in ne izničiti.
Manifestacija ne more, kot mi, ustvariti prostora kamor bo stlačila vse, kar nekomu ni všeč in mu gre na živce, potem pa na vrata zalepiti listka: TEGA NI, to ne obstaja, ker je neresnično...

V Stvarnosti ni ničesar, kar bi lahko pustili nekje "zadaj"! Je samo dno Lijaka, ki nas čaka in to je pred nami: Resnica!

Čaka na nas, da jo dohitimo.

Ni razlike med Telesom in Resnico. Telo JE Resnica!
Žrtev odloča o tem, kaj je Pravica, ne rabelj.

Nimamo te sreče, da bi imeli sodnika, ki nam bo sodil pravično. Sodimo sami sebi.
In kakšna je sodba?

Tam in tedaj je vse TUKAJ in ZDAJ. Kar je pravzaprav res že zdaj in ves čas, le da nam tega in do zdaj še ni bilo treba priznati. Tudi če se še tako trudimo, da bi odgovornost porinili čim dlje stran od sebe in jo spremenili v Krivdo, ki jo nekomu vsilimo, ta izbira ni večna in ni trajna!

Resnica je, da ni na milijone ločenih resnic! Samo ena je Resnica in ta nas čaka na koncu. Ena Zgodba za vse nas in vsi smo njen del. Vedno je bila samo ena Zgodba in vedno smo mi bili igralci v njej!

Razlika je pa v tem, da imamo zdaj nekaj več manevrskega prostora in zato več možnosti, da se ji izognemo. Zato nam skupna Resnica za zdaj (še) ni prioriteta. Ne mudi se nam k njej! Prelagamo srečanje z njo!

Glavna karakteristika ene in edine Resnice je prav v tem, da vsebuje vse resnice! Zna jih razložiti in jih naredi za resnične s tem, ko postanejo smiselni del Ene Zgodbe. Ena Resnica naredi mnoge zgodbe logične, tudi ko se na prvi pogled zdijo slučajne in nelogične.

Milijoni in milijoni posamičnih resnic sovpadajo z Eno samo Resnico. In milijoni čisto osebnih zgodb postanejo razumljive šele skozi Eno Zgodbo, v kateri smo vsi del tega Enega.

Ena Resnica sprejme vse posamične resnice, jih zna razložiti in zato so smiselne in razumljive! Zato so, ob koncu in s pogledom obrnjenim v čas, ko so se odvijale,  vse (bile) potrebne. Potrebne so bile v času, ko so nastajale in potrebne so zdaj kot deli Ene Zgodbe, da bi nam ta sploh bila razumljiva!

V tem trenutku v naših očeh postanejo odgovorne tako zase, kot druga za drugo. Eno postanejo, ko vidijo svojo vlogo v Enem.

A če bi jih ENO ne sprejelo, če bi se zaradi kakega čudnega razloga, ki bi vsekakor bil do njih nepravičen, to ENO odločilo tem mnogim resnicam zanikati njihovo pravico (in njihovim izkušnjam!), da obstajajo, če bi se jim odpovedalo in jih ne imelo (več) za svoje... - bi taka Ena Resnica ne bila dosti vredna!

Tedaj bi resnica postalo samo tisto, kar bi ostalo na planetu za resnicami in potem, ko bi se te pobile med sabo.
Potem bi vse resnice ne bile nič vredne.
Postale bi neuporabne in enako brez vrednosti in celo absurdne. Morale bi se spopadati med sabo da bi dokazovale svojo pravico do obstajanja! Prav tako, kot to počno sedaj.

Nemogoče je dokazovati obstoj resnice s tem, da nekoga s kolom udariš po glavi, potem pa tvoja resnica zmaga nad tujo samo zato, ker imaš večji in močnejši kol, in si zato brutalnejši od drugih. In je zato tvoja resnica resničnejša od drugih. Prav to dejstvo, da znaš biti bolj neusmiljen in nasilnejši se ti potem ves čas maščuje. To pa zato, ker očitno niti sam v lastno resnico ne verjameš in dvomiš vanjo. Z enakimi sredstvi se moraš ves čas dokazovati.

Razlika med Eno Resnico in mnogo resnicami je ta, da je Ena Resnica starševska do vseh drugih resnic!
Pripravljena jih je sprejeti zato, ker je pripravljena z skupaj njimi sprejeti Odgovornost za vse resnice. Medtem ko večina teh drugih resnic ni sposobna sprejeti odgovornosti niti zase. Kaj šele za vse druge resnice. In kaj šele za VSE resnice!

Ena Resnica je sposobna sprejeti polno Odgovornost za vse! Pravzaprav se je Ena Resnica NAUČILA RESNICE OD VSEH NJIH, zato jih pozna, jih razume in tudi ve, zakaj obstajajo takšne kot so.


Toda na dnu Lijaka je prostora samo za eno in edino Resnico. Več ni potrebno.


Ta Resnica zna razložiti vse druge resnice,
Poskrbi zanje kot mati Resnica, ki skrbi za svoje otroke! Sestave razbite in razdeljene koščke nazaj v celoto! Kar je bilo polomljeno je zopet celo, kar je bilo izgubljeno, je zopet najdeno.

Resnica jim najde pravo mesto in jim pokloni zaupanje, ki so ga izgubile! Obnovi upanje, ki je dolgo bilo zatrto in iz davnin človeštva pozabljena človeška kvaliteta. Resnica se zdaj skriva pod mnogimi razočaranji, toda ne to bo vedno ostalo tako. Človeška Želja ne bo ostala slabotna in podrejena manipulaciji s strani neodgovornosti neodgovornih za vse večne čase!

Samo neumnež vedno misli, da izbira obstaja, je vedno obstajala in da bo zato obstajala še naprej.
Pameten človek ve, da ni izbire! Ve, kaj je treba storiti in to naredi, ker mora biti narejeno. Zaveda se, da je pravi čas, da nekaj stori in se tega dela loti.

Odpreti Srce izgubljenim čustvom, ki so brez gospodarja - to je prava pot, ki ji je potrebno slediti.
NI ti treba izbirati tistega, kar boš čutil, pusti naj čustva izberejo tebe in te vodijo! Ti jih pa preprosto zasleduj in karkoli tedaj čutiš - to si ti!
Ta je edini način, da lahko nekaj in nekoga "imamo". Da posvojimo kar je resnično, namesto da v sebi ohranjamo nekaj, kar je izmišljeno, zato da nam to nadomesti resnično.
Tako kot jaz to vidim, so največje bogastvo prav naša izgubljena čustva!

Ko bomo nekoč iz Prihodnosti, ki to tedaj ne bo več, gledali nazaj v ta čas, bomo rekli: Le kako smo mogli biti tako neumni in strahovito površni, da smo prezirali ravno tisto, kar nas je potem rešilo???

Čeprav je čudno slišati, so naša izgubljena čustva ravno tisto, kar nihče ne išče, ker jih nihče noče. Zato so Izgubljena!
Ovita so okrog planeta kot slaba vest tega planeta, kot bolan črn oblak, Zemljina avra, depresivna in težka.
Zato nas potiska k tlom, in še naprej, v zemljo. Kot da nas hoče zabiti kdove kam. Ne dovoli nam zajeti zraka in prosto zadihati, kot je sicer na tem planetu namenjeno vsem ljudem in živalim in kot sami potrebujemo in si tega želimo. Želimo si biti lahki!
Namesto tega se počutimo težke in krive, in sami ne najdemo poti iz tega stanja.

Naša Izgubljena čustva so odpadki iz vsega Vesolja. Toliko jih je bilo zanemarjenih, preslišanih , prezrtih.... Vsa!
Zemlja je pa deponija teh "odpadkov".
Velikansko smetišče vsega tistega, česar se je Vesolje želelo znebiti in pri tem ni našlo odgovorov na svoja vprašanja.
Toda, resnici na ljubo, pravih vprašanj ni bilo, ker sploh nikoli niso bila postavljena! Kot da je vsem bilo tako prav, da nekaj, kar jim je odveč, preneha obstajati.

Manifestacija se s tem ni strinjala.
Zato Manifestacija, ki je prostor namenjen temu, da se v njej lahko vse manifestira in se preizkuša (pravzaprav se MORA manifestirati) - zato tudi manifestira! Vesolje nikoli ničesar ne zavrže!
Vse zavrženo lahko vztraja, da je, da se preoblikuje, razvije , skladno s tistim, kar si želi postati in biti. To pomeni, da dobi svoje pravo mesto! Imeti pravo mesto v Univerzumu (Univerzum pojmujem kot VSE, kar smo si sposobni predstavljati da obstaja, z vsemi nami v njem)  pa pomeni biti in postati tisto, kjer se boš dobro počutil in boš zato zadovoljen s tem, kar si.
Pri tem imata Želja in pa hrepenenje po nečem poglavitno vlogo.

Kaj pa domala vse družbe tega sveta počno?! Preganjajo in ubijajo Svobodno Voljo v ljudeh, potem pa jo nadomestijo s predpisovanjem!
Rezultat takšnega brezumnega početja je ta, da se celotni narodi nahajajo pred tem, da ne želijo (ne znajo) več živeti, zato ker ne znajo več želeti.
Če s ene bi primerjali med sabo in tako dobili "merilo" po tem, kaj hočejo, sploh ne bi vedeli kaj hočejo.

Civilizacija jim umira, ker so brez Lastne Voje, da bi bila v njih svobodna! Ubili so jim jo in zdaj sami nadaljujejo uboj samih sebe. Ostale so jim dogme in predpisi, ti pa ne zadoščajo za željo po življenju. Tega ali nekdo še hoče živeti ali ne, ni mogoče predpisati.
Človeštvo bo umrlo brez Lastne Volje.
Tega se sistemi ne zavedajo, ker branijo sebe, in ne ljudi. Ljudi žrtvujejo.

Mati pozna zdravilno vlogo naših emocij za zdravje Vesolja!
Govori nam, da imamo vsi, in vsi naši odnosi, možnost evolucije. Če objamemo naša izgubljena čustva in jih povabimo nazaj k sebi, poskrbimo zanje kot za izgubljene otroke, nam bodo naše lastne izgubljene želje povrnile Voljo do Življenja.

Potem nas oni, ki so naše Izgubljene želje, kot mali otroci peljejo tja, kamor želijo. In mi jim sledimo, ker nas Želja vodi.
Vsak ima torej možnost postati tisto, kar si želi!

Čustva vseh generacij, ki so živele pred nami, ležijo tu pred nami kot odpadek Vesolja, ki se je zbiral tukaj tisočletja in dlje! Vse smeti Vesolja, za katere nihče ni maral, in jih še vedno nihče ne išče, vsi odrivajo od sebe stran. Planet jih pa ne pusti od sebe (s sebe), ker pozna njihovo vrednost za obstoj Vesolja!

Nihče noče biti odgovoren zanje, nihče jim noče biti oče. Nihče jim ne priznava pravic do obstoja.
Planet zdaj tega ne more več sam nositi.

Zato potrebuje takšno Zavest, da prevzame Odgovornost za vse tisto, kar je nekoč bila zapustila. To je storila tedaj, ko še ni razumela, da Mati Vsega v Vesolju ne more ničesar svojega zavreči, ker ničesar, kar je Njenega, ne more biti odveč in pozabljeno!

Mati zdaj prosi Zavest Vesolja, naj sprejme k sebi vse, kar je bilo v Vesolju pozabljeno in zavrženo, naj to potolaži in razloži, da ima vse svoje mesto pri Njej, in da se nikoli več ne bo izgubilo!

Dihati pa ne moremo več zato, ker je zdaj tu več neznanega, kot pa nam je znanega. Več se je tega nakopičilo v polju nezavednega in nezavestnega, kot pa je del naše skupne Zavesti, ki se je zavedamo.
Več je tudi vprašanj, ki nikoli niso bila postavljena, kot je tistih, ki so bila.
Večina tistih, ki so bila postavljena in zaradi katerih je sploh nastala "znanost", so postavljena z namenom najti odgovore, ki so bili vnaprej pričakovani. To ni znanost, to je politika!

Največkrat sta pričakovanje vodila pohlep in pa želja po manipulaciji. Nezadovoljene potrebe ljudi so postale glavo lovišče tistih, ki so nekaj, kar je Mati človeštvu sicer dala v uporabo, začeli tržiti. In to je znanost tudi ponudila! Možnost izsiljevanja človeka!
Družba je producirala pomanjkanje zato, da je ustvarila povpraševanje. Potem je postavila oviro k cilju (tehtnico, rampo, trgovski pult, takso...) in "kasirala" denar!
Takšne odgovore je znanost dajala tistemu, ki jo je plačeval!

Tisti pa, ki imajo odgovore na prava vprašanja, so se izgubili v trumi ponudbe, ki jo ustvarja demokracija "enakosti vseh neumnosti". In zato morajo vse tekmovati med sabo. In - jasno! - ker neumnost vnaprej pričakuje odgovore, pameti ne ostane kaj dosti prostora Ni prav dosti vredna in je zato neopazna.
Sicer pa - kdo sploh lahko ima pravilen odgovor na vprašanje, ki ni postavljeno?!

Dogma ne dovoli postaviti čisto vseh vprašanj. Dogma skrbi, da ta niso nikdar postavljena.

Ta Tema zdaj postaja vse težja in njen ovoj okrog Zemlje duši planet z vsem, kar je na njem. To stanje grozi, da se bo ravnotežje med Lučjo in Temo prestavilo in se bomo zvrnili iz območja Luči, v črnino brez nje!

Morali bi začeti odgovarjati na nekatera vprašanja, kot tudi prevzemati odgovornost za vse kar je v nas in okoli nas. Torej za vse tisto, kar je v nas nezavednega in nikoli ni bilo sprejeto.
Kako pa vemo, da je to res tam? In kako vemo, da je naše?
Ker se tako manifestira povsod okrog nas!

Materija ne more več absorbirati vsega, potem pa se obnašati, kot da tega ni.
Tako je materija, kot snov, sploh nastala. Ko nečemu odrečeš Zavest, shrani tisto, kar mora. Potem to ohranja v "mrtvem " stanju, dokler Zavest ne pride ponjo in ji vdihne "dušo"! S tem pa življenje.
Einstein je pravilno ugotovil: vse je energija!

Tako se namreč mi obnašamo, ko stvarem, odnosom, bitjem in ljudem jemljemo Življenje, čeprav jim ga nismo mi dali. Potem pa pričakujemo, da nam mora Manifestacija pri tem slediti. Toda Manifestacija ni zato, da bi počela tisto, kar mi mislimo, da je za nas pravilno in prav!
Manifestacija se sicer pri nas uči, to pa ne pomeni, da vemo več kot ve sama.
Resnica je tu zaradi nas in za nas, ne pa zato, da opravičuje naš samomor. In Manifestacija je takšna varovalka, ki jo je Mati Vsega v Vesolju postavila zato, da nas ohranja.

Ta svet ne more iz zavestnega narediti nezavedno. To preprosto ne deluje tako! Ali vsaj ne več.
Pravilni koncept delati stvari na pravilen način zato ker tako pravi Stvarstvo, ker je tako dobro za nas in za planet, je - Telo!

Telo je kot majhen psiček.

Zvest je preko meja trenutne človeške sposobnosti predstave! In čaka na gospodarja, da se vrne domov, da bosta zopet skupaj.
Spominja se vseh brc, ki jih je prejel od gospodarja, spomni se vsakega udarca in vsake krivice! Telo ničesar ne pozabi.

Vendar se spomni tudi tega, da ga je gospodar pobožal po glavi, bil nežen z njim, spominja se njegove prijaznosti... seveda, ko je gospodar bil prijazen z njim!

V tem svojem spominu z življenjem s gospodarjem Duša in njej pripadajoče Telo hodita skupaj po parku. Zaradi teh trenutkov v spominu čaka njegovo vrnitev.
Šla bosta na doooooolg sprehod, vedno skupaj, nikdar več ločena eden od drugega, čim večkrat, čim dlje, za zmeraj... ali dokler je to sploh mogoče! V njegovi Želji je shranjen spomin, da je "za vedno" mogoče. Tako ogromna in tako nerazumna je njegova Želja!

Telo misli takole: želim si, da bi nekoč ostali za vedno z mano. Da me nikdar ne zapustite samo.
Tega si ta psiček želi najbolj od vsega.

Zato je tukaj in te počaka vsakokrat, ko se odločiš vrniti na Zemljo.
Nobene zamere ne ohrani, ker verjame, da se lahko naučiš njegovih načinov in on ti jih je pripravljen vse svoje načine razkazati. Zato te čaka potrpežljivo. Telo je počasno in temeljito!

Nihče te ne pozna bolje od njega. Nihče te tudi ne bi mogel.

Nikdar besede "obleka naredi človeka" ni veljala bolj kot prav v tem primeru. Ko prihajamo na svet, prejmemo svoje telo za svoje še pred rojstvom. Potem, ko se rodimo, ga začnemo uporabljati. Naše je.

Mati Zemlja nas obleče v telo, da sploh lahko komuniciramo z Njo! Da jo lahko razumemo in se pogovarjamo z Njo! Njen jezik so čustva, nagoni, hrepenenje, hrepenenje, hrepenenje... Tisto, čemur se mi kot civilizacija izogibamo, potem pa kupujemo v knjigah in v filmih.

Telo lahko uporabimo za "prevajalca", če sami tako izberemo in če se tako odločimo. Če Njenega darila ne zanikamo, če ga ne podcenjujemo in ga zatiramo.
V telesu smo iz Njene "ilovice", iz katere je narejen ves planet. Ta planet je naša Mati.

Kadar mučimo svoje telo, mučimo Njo! Ko se maščujemo telesu, se maščujemo drugim, Njej in sebi.

Pred leti je mi je ena ženska rekla tole, ko sem ji opisoval, kako Telo funkcionira!
Razložil sem ji, da je Telo, ki je zame Ona/On, kot majhen psiček. Neskončno zvest, luškan za popizdit, neskončno ljubeč. Ne glede na to, kako neprijetne so njegove izkušnje s tabo, on te bo vedno pričakal z novim navdušenjem in veselim pričakovanjem. Polula se ti po ploščicah od samega veselja, ko te zagleda. In tako se te vedno razveseli vsakokrat, ko se tvoja duša prikaže tu, na planetu.
Odgovorila mi je takole: To tvoje Telo je pa res neumno! Jaz bi takšnega gospodarja že zdavnaj v rit brcnila...
Odgovoril sem ji: Vem, da bi! Ti bi tudi mene že davno v rit brcnila.
Toda, poglej.... moje Telo ni takšno in ne razmišlja tako kot ti!
Ta stvar ne poteka tako, kot drugi mislijo, da bi morala potekati. Telo ni kratkovidno, kot smo mi kratkovidni, ko se tiče omejitev Življenja kot pojava v vesolju!
To, kar ti predlagaš, za Telo pomeni konec Sveta, konec Življenja, konec VSEGA!
On pa tega noče. On hoče na sprehod s tabo.

Telo je pametnejše od nas, pametnejše je od našega trenutnega mnenja, trenutne filozofije ali vere, pa tudi od našega trenutnega znanja, naših pričakovanj in prepričanj.

Telo je majhen psiček.... ki čaka svojega gospodarja!

****

Moj Bog pravi takole: 
Kam mi boste še ušli?! Obkoljene vas imam od znotraj in zunaj, vmes vas je pa vse manj in vse tanjši ste...

Kam se mi boste še skrili.... kam pa sploh lahko še greste?!


November 2010




Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

083_KRIVIC IN BUČAR - GLAVNA KRIVCA, DA SMO ZDAJ BREZ SVOJE DRŽAVE

036_INTERNACIONALNA DEMOKRATIZACIJA ZAHODNE NOROSTI

008_ZAROTA VELIKIH STARCEV 2 str.