087_KAKŠEN JE BOG

Van Gogh je rekel, da svoje slike najprej sanja, potem pa naslika svoje sanje.

Malokdo od nas je imel očeta, ki bi bil natanko takšen, kot si ga želimo. Posledično tudi sami ne postanemo otrokom takšni očetje, kot bi si nas oni želeli. 
Vendar pa: ali sploh obstaja še kakšen drug način, kako postati dober oče, razen tega da poslušaš Željo svojega otroka, ji slediš in se iz nje učiš?!

Vmes nam namreč ostane ogromno praznega prostora tistega precej neizrečenega, neizpovedanega, skritega, zamolčanega... toliko je potem izgubljenih želja in zamolčanih zamer.

Vse to so emocionalne luknje v nas, ki jih pozneje, ko je človek odrasel in postane razočaran, polnijo smeti. Pod smeti štejem vse ideologije in religije.

Ideologija in religija... prazne obljube in bedni približki nečemu, kar ne vemo kaj je ali kaj bi bilo, če bi lahko bilo. 
Kaj pa nas naredi srečne?! Mar to sploh vemo?

Kar ni zapolnjeno z odgovorom na Željo - so smeti!

Te so tam, da zapolnijo grozno praznino potreb v nas, da praznina ne ostane prazna. Dokler se ne vrne naš Oče!
Ali pa dokler ne umremo in se vrnemo k Njemu, z namenom, da nam On tedaj zapolni praznino v nas.

Zato si predstavljam, da je največja težava dobrega Očeta prav to, da njegovi otroci nimajo (nimamo) jasne predstave o tem, kaj bi jih (nas) sploh naredilo srečne.

Imeti jasno (v sebi razčiščeno) predstavo o tem, kaj bi nas razveselilo in kaj naredilo srečne – je BLAGOSLOV sam po sebi! Vedeti to, je blagoslov!

Pa s tem nimam v mislih sreče "brez telesa", kajti biti brez polovice sebe, je biti srečen le na pol. Biti srečen zame pomeni biti cel, s telesom vred.

Kaj nas naredi srečne je nekaj, kar malokdo ve. Malokdo tudi zavest o tem goji ali jo izoblikuje tekom življenja. Pričakovanje je lahko srhljivo lepo, če ga ne uniči razočaranje.

Moj Bog pravi, da je takšnim ljudem, ki ne vedo kaj bi jih naredilo srečne, težko izpolnjevati želje. Nikoli niso zadovoljni!
To se imenuje "hudičeva lestvica", vedno hočeš "več kot drugi". In če vsi to hočejo, potem hikdar ni DOVOLJ, vedno je merilo "hočem več kot on, in več kot tisti, hočem več kot vsi drugi!"
Hudičeva lestvica! Nihče je ne more izpolniti. Niti Bog.
.

Človeku, ki ne ve, kaj bi ga naredilo srečnega nihče ne more pomagati.

Zato to zanj (za Boga!) predstavlja težavo. Temu rečemo - pomanjkanje domišljije.

Slovencem od vsega, kar mislimo, da nam manjka, najbolj manjka domišljije!

Mirno si predstavljam Slovenca v situaciji, ko ga Bog vpraša česa si želi (to vprašanje pospremi z besedami: zaželi si česarkoli, vse ti dam...). In tedaj se Slovenec zamisli, misli, globoko, razmišlja... in potem zine: Bog, dej mi nov bicikel!

Kot sem rekel: Slovencem manjka domišljije.

****

Sreča ni stanje, ki je v Bogu, ko ta ni v človeku. Sreča ni "tam" zunaj, kakor tudi Bog ni "tam" zunaj!

Sreča ni ločena od človeka, človek le sam sebi v sebi postavi nešteta vrata, ki jih pa nikdar ne odpre, da bi videl kaj vse je v njem.

Največkrat tak človek ne ve, kakšnega očeta si sploh želi.

Pravzaprav niti tega ne ve, kakšnega očeta potrebuje, zato ker sam ne ve, kakšnega Boga bi rad imel.
Razočaranje pomeni samo to, da sebe zanikaš, ker svoje potrebe zanikaš. In ko jih povsem zanikaš, ko jih dovolj zanemariš – odrasteš! Kot nagrado za odraslost izgubiš otroka v sebi.

In vendar le on v tebi zna sanjati in si želeti! Brez njega, brez notranjega otroka, izgubiš kompas. 
Meni je on (moj notranji otrok, moj mali Jaz!) = Moj Bog.

Če kdaj komu takšen človek prizna pomanjkanje podobe očeta, kakršnega si želi ali si ga je vedno želel - potem mu ta podoba v retrospektivi njegovega razmišljanja o tem kaj je pogrešal, ponuja življenje samo. Če si sploh upa o tem razmišljati!
Največkrat pa o tem noče razmišljati. Toda mimo ne more.

Če nima pravega "očeta", ima pa nadomestke zanj! A vedno gre za očeta, ki ga ni bilo.
"Nihče ni bolj sam, kot je tisti, ki je med svojimi sam", približno tako je izjavil Robin Williams, preden je naredil samomor zaradi depresije.

Bolečina pomanjkanja nas spomni, da kot odrasli pomislimo, da je naše spoznanje prišlo z zamudo in da nam takšno pač ne more več pomagati. Večina zato misli, da smo zamudili vlak. To, da smo "zamudili vlak" in da je ta odšel s postaje, je že epidemija! Izraža nemoč.
Jezni smo nase...

Na podoben način vsi v sebi skrivamo svojo jezo na Boga. Tudi papež! Na tem svetu ni nobenega človeka, ki ne bi bil jezen na Boga Očeta!

Kadar se mali otrok pri igri rani, ali se udari, je jezen na mamo. Če bi bil jezen na neko drugo mamo, bi bila njegova mama užaljena. Kajti otrok najprej mamo tolče s pestmi, kar pomeni: zakaj te ni bilo tam, zakaj me nisi obvarovala, zakaj.... zakaj.... potem pa zarine svoj obraz v njeno naročje in se zjoka. Izjoka svojo bolečino! Ostane užaljenost, dokler mama ne popiha in sodeluje v njegovi bolečini, dokler je ne vzame za svojo in ji govori: uboga tale nogica, ki boli, toda zdaj bo hitro dobro. Bomo doma umili z mrzlo vodo, ko pridemo domov. Bodo dali gor praška in se bo zacelilo...
Tako to gre! Popihati na ranjeno koleno je najmogočnejše zdravilo vseh zdravil.

Svet je padel in si odrgnil kolena. Tu ne bo pomagala nobena znanost, treba je popihat!

In tako smo jezni tudi na Očeta.

Najprej zato, ker kot Oče ni tu z nami in ker smemo do njega samo prek posrednikov, prek »filtrov«, ker je Oče baje jako zaposlen in se z vsakim posebej od nas pač nima časa ukvarjati!

»Filtri«, kot jih predstavljajo institucije za produkcijo in prodajanje vere, pa nam ga predstavijo na različne načine! In vsi so plačljivi.

Nobena od religij ga ne opiše kot Očeta, kakršnega si naše (otroško) srce želi ali kot si ga (če je še kaj od Želje v nas ostalo) otrok v nas še vedno želi.
Naša Želja namreč ni "naša", temveč je last našega notranjega otroka! On namreč ZNA želeti.

Največkrat nam je naš Oče bil predstavljen kot zmagovit, maščevalen, močan, brez napak, popoln....
Ali pa polomljen, pobruhan od bolečine, s trnjevo krono na glavi - tak, ki umira!

V krščanstvu ima Bog srce in to ni vedno bilo z Njim. Ampak je predstavljeno kot samostojna "enota" in zato oseba z lastnimi čustvi. 
Tedaj je človeku enak, kljub temu da je Bog! 

In to božje Srce mora plačati za vse naše napake. Kaj ne morda Njegovih?! Očetovih?

Mi pa tedaj, ko to vidimo, zdrsnemo v Krivdo in se posipamo s pepelom. 
Če tega ne počnemo dovolj hitro, nas institucija za promocijo in prodajo vere opomni, da moramo to hitreje in bolj prepričljivo početi. In se obenem ločiti od denarja, ker odveza stane.

Če nam zakon razpade, svojim otrokom rečemo, da oči ne bo več živel z mamo, a jih bomo imeli kljub temu vedno radi!

Sem pa tja kdo vpraša otroka: imaš raje mamo ali očija?!

Kakšno vprašanje je to?!

Na Zemlji tistim, ki imajo (imamo) radi Mamo rečejo pogani. Je to sploh kakšen greh, prosim vas lepo, je to kakšen greh ljubiti Mamo raje od Očeta?!

Ljubezen na daleč – ne znese! 

Ni čudno, da se potem prelevi v vero, v religijo, v nekaj nedoločljivega ali težko določljivega. Ostane seveda Krivda. Ta pa je določljiva.  Zato obstajajo sodišča, da jo ugotavljajo in otroke kaznujejo. Včasih zahtevajo smrtno kazen.

Potem s Krivdo ravnamo kot ravnamo z denarjem. 
Investiramo jo v ljudi, podkupujemo z njo, manipuliramo, nekomu jo »podarimo«, potem pa zahtevamo protiuslugo. Skratka s Krivdo trgujemo, kot da je valuta, kar v resnici tudi je. zato je tako uporabna za nekatere!

Ko zgublja vrednost, nas je strah, da morda drugič ne bo več delovala.
Zato je fraza "svoboda" samo fraza. Izkušnja pravi, da si svobodo lahko le kupimo.
V resnici pa svoboda ni tisto, kar ti nekdo da, omogoči ali ti podari. Svoboda je tisto, kar si ne pustiš vzeti.

Navajeni smo, da Krivdo vzdržujemo in jo po potrebi dokapitaliziramo, če je zmanjka. Za to stanje našega razumevanja Stvarstva je to nujno, ker je nujno da Krivda je, da kroži, da se vrti.

Eden drugemu jo »natikamo«. Ljudje plačujejo z denarjem denar, da bi Krivdo v sebi zmanjšali in zato jo od sebe odrivamo, jo nekomu porinemo. Krivda je dolg!

Potem za te vrvice vlečemo in druge opozarjamo, da so nam nekaj dolžni.

Ne maramo, da bi kdo bil Krivde prost, to bi vendar pomenilo, da denarja ne potrebuje, da mu nič ne pomeni, potem ga pa ne moreš izsiljevati, ker nimaš za kaj vleči. Svoboda pozna lastno Voljo, in ko je ta svobodna, je brez vrvic! 
Zato pa je svobodna.

Ujeti smo v to predstavo in tisti, ki religijo vzdržujejo to dobro vedo in tudi izkoriščajo. Dolgovanje je bistvo svetovne ekonomije in svetovnega bančništva.

****

Kadar pišem, pišem pismo sebi.

Pišem tisto, kar hočem, ker (v) sebi rojevam Mojega Boga, v meni raste. Hočem da mi je oče, kakršnega potrebujem in si želim. Tistega, ki mi je grozil, ko sem bil otrok, sem že imel.

Imel je svoje težave in omejitve.
Toda jaz ga hočem večnega, da je vedno z mano, dobrega, ki me razume. Pa ne le zase, temveč za vse ljudi.

Jasno mi je, da sem tu v nasprotju z vsemi religijami in ideologijami, ki branijo in hkrati žrtvujejo lastne otroke za »višje cilje«, kar je večinoma tudi bistvo vsake religije ali ideologije.

A zame ni višjega cilja, kot je otrok!

Ščuvajo otroke enega proti drugemu in vendar smo vsi otroci istega Boga, imamo istega Očeta, ker se rodimo z istim Srcem. Potem pa različne religije to Srce v vsakem od nas pohabljajo. Religije se razlikujejo med sabo samo po načinu pohabljanja Srca!
Govoriti o tem, katera je boljša od druge, je pravzaprav žalostno.
Ideologija, ki jo poznamo, pohablja Srce na način, ki je zelo originalen. Trdi namreč, da Boga ni, da ne obstaja, potemtakem lahko sama določi kaj bo Srce in kakšno mora biti. Srce je tako administrativno določeno s predpisom. Danes velja eden , drugič drugi. Vernik pa temu mora slediti. V vsakem primeru je Srce nekje drugje in ne v njem. In temu vernik določene religije ali ideologije mora slediti.

Jaz pa pišem zato, da sem v stiku z njim. Njim, ki je Moj Bog, Moja Vest in Moja Zavest!

Ko bi rad več vedel o svojem Bogu, pišem o svojih željah in takrat mi Moja Želja narekuje.
Šele tedaj izvem, kar Moj Bog govori. Ko svoji Želji naredim prosto pot, da se izrazi v meni! 
In tu se ne pustim motiti od NIKOGAR!

Kajti, kadar tekst napišem, ga potem popravim (ker ga po navadi izbruham!) in ga šele nato v miru preberem. Berem ga kot pismo Mojega Boga namenjenega meni.

Preberem ga, kot bralec, ki ga prvič vidi! Ne kot tisti, ki sem ga pisal. Ti dve vlogi (pisca in bralca) sta v meni vedno prisotni in hvaležen sem Vesolju zanju! Hvaležen sem Mojemu Bogu za obe ti dve vlogi.

Praznik je (Velika noč!).

Okrog tega praznika, za katerega mislimo, da smo o njem že vse bistveno povedali,  se v našem nezavednem dogaja marsikaj, o čemer pojma nimamo. 
Ne upamo si niti pomisliti kaj vse je v nas, zdi se nam varneje, če ne kopljemo po nekaterih rečeh. Tako je religija sploh nastala!

Mitologija je simbolika, Resnica pa je onkraj simbolike. Posvojiti simbole pomeni odpreti jih, jih imeti za svoje, nas pa v tem videti kot tvorce lastnih simbolov. Tedaj mitologija (religija, ideologija) izgine, pojavimo se mi. Samo mi.

Kdor misli, da smo pri tem kaj izgubili, ta stoji na napačni strani Življenja.

****

Ko želim kaj več izvedeti o kom, ga prosim, naj mi opiše, kako si predstavlja Boga. Tiste, ki pravijo da je  Bog povsod, dajem v isti koš s tistimi, ki pravijo da Boga sploh ni. Ker da ne obstaja; od njih ne izvem dosti o Bogu, ne o njih samih.

Zanima me njihov odnos do Boga. Takšen oz. enak je potem njihov odnos do lastnega očeta, do ljudi, avtoritet. 
Zato večina voli takšno vlado, kot si jo sama želi. V Sloveniji volimo takšne, da "božja pota" ostanejo človeku nerazumljiva. 

Če kdo reče: Kaj mi bo Bog, nikoli ga ni bilo zame in blizu, ko sem ga potreboval - je takšen po vsej verjetnosti tudi opis njegovega zemeljskega očeta. Če bi ga vprašal po njem, bi najbrž rekel, da je bil njegov oče dober, ali vsaj v redu, takšen pač, kot so vsi drugi očetje. Pri nas doma je bilo vse v redu... po navadi slišim od človeka, toda slika, ki jo imam pred sabo kaže, da je svojo Željo zatrl in je na to ponosen. Ponos je pokrov, ki skriva tisto, kar je spodaj. In spodaj je zamolčano, skrito, zasramovano, zavrnjeno, izgubljeno....
V bistvu pa ni nič izgubljeno, ker je vse še v nas!

Ko želim kaj vedeti o Mojem Bogu, si napišem kaj hočem od Njega. Svojega očeta poznam, vem vse o njem, kar sem lahko izvedel kot otrok. Pogrešal sem pa nekoga, ki ve več od mojega očeta, več od zemeljskih mojih staršev, več od učiteljev v šoli, več od Cerkve, več od.... vseh!

Svoje razmišljanje napišem in to je Moj Bog. 
Če je Bog lahko ustvaril človeka po svoji podobi, jaz naredim isto. Ustvarjam Njega po svoji podobi in tako, kot je meni prav! V sebi ga ustvarjam takšnega, kot si ga želim.

Če bi zdaj nekdo rekel, da se mora novorojenec pokoravati zahtevam očeta in pozabiti na svoje potrebe.... bi za takšnega človeka rekli da je sadist!
Očeta naredijo otrokova potreba in želja po očetu, ki bo njegove potrebe zadovoljil, praznine v njem pa zapolnil z ljubeznijo.
Pri Bogu Očetu, pa te praznine zapolnjuje Ljubezen.
Če jih ne, je treba razbiti vsa notranja vrata in vztrajati pri tem, kar nam Srce govori in Želja zahteva.

Tole v nadaljevanju sem zapisal v začetku osemdesetih let (po letu 1983).

Pisanje je zame podobno kot spočetje ali rojstvo, prehod iz enega znanja v drugo, ko ničesar ne zapustiš za sabo in vse vzameš s sabo. Vse tvoje ti sledi, ker tudi v resnici JE tvoje.

Potem, ko napišem, JE VSE MOJE! Kjer sem kaj pisal je svoboda vsega, kar je moje!

Za vse moje pa sam skrbim in za vse sem sam Odgovoren.
Biti Odgovoren je pojem, ki je neločljivo povezan z besedo MOJE.

Za Mojega Boga sem jaz Odgovoren. Njegova dejanja lahko pojasnim, ker jih razumem.
Naj tisti, ki molijo kateregakoli Boga na svetu, sami povedo, če so sposobni tega - namreč biti odgovorni za svojega Boga, za tistega, h kateremu molijo. Jaz namreč SEM!

In to mi predstavlja zadoščenje in veselje hkrati. Ne počutim se nemočnega ali izgubljenega... počutim se kot bi sebe našel.

Tako sem tudi svojega Boga (ki ga imenujem Moj Bog) našel. Nanj sem naletel pri svojem iskanju, ker sem ga hotel takšnega in sem ga takšnega iskal. V bistvu sem ga pa rodil, ker sem ga takšnega potreboval in zdaj je v meni in je točno takšen, kot sem si ga želel.

KAKŠEN JE BOG

Nikoli ni smel biti otrok. Nikoli ni mogel potožiti, da ga kaj boli, ne razložiti komu svoje stiske, si prizna­ti dvomov , se stisniti h komu, ga prositi za odpuščanje, zajokati.

Vedno je moral gledati, kako teče kri, kako umira ljubezen, kako v boju pokajo kosti in po njem štrlijo štrclji, potem pa sanjati, kričati v snu, klicati sebe na pomoč, svoje ime!

Za vse je moral biti sam odgovoren, še za to, da pekel gori in da zmrzuje sočutje. Hkrati biti dober in strog (kot da se to da!) in razumljiv in nerazumljiv in sam po sebi razumljiv ... Nikoli zaspan, utrujen in siten, lačen ali pa presit.

Njegova seksualnost je morala biti vedno vzvišena, ejakulacija pa kdove kakšna. In tudi ko mu je bilo vsega dovolj in čez glavo, da bi vse najraje kar pobil, je po navadi imel napad odgovornosti. Skratka - nikoli ni bil otrok!

Preden grem spat, ne molim kot drugi ljudje! Dovolim si nezaslišano predrznost. Povabim ga, da si v mojem srcu zgradi zavetišče zase, ponudim mu prostor, kamor lahko pride, kadar se mu zljubi. Kadar hoče. Da se spočije, da se skrije, da lahko joče, če hoče, vpije in kriči, se jezi in preklinja sebe.

In razbija, razbija, razbija po mojem srcu!

Tedaj mu nikomur ni treba biti odgovoren, za nikogar in za nič se mu ni treba počutiti krivega, ne komu kaj dolžnega. Tu pri meni je lahko neroden, sme se počutiti ničvrednega, nesposob­nega, premalo pravičnega in ne dovolj dobrega Boga. In še vse tisto, kar si vsak normalen Bog želi, da bi lahko bil, da bi drugi o njem vedeli, pa si ne upajo vprašati, ker ne želijo o tem kaj vedeti, ne slišati ali videti .

In ni res, da nihče nič ne vidi, ne sliši in ne razume, jaz. poslušam in ga razumem. Naučil sem se razumeti njegovo stisko! Velikokrat jočem z Njim, ker me je strah, ali pa kar tako, iz sočutja. Včasih

tudi od veselja, zato ker nisem več sam.

Takrat se pogosto vprašam - kdo tačas drži svet! In še: kaj bi bilo, ko bi kdo vedel, da Bog joka ...

Ve, da je dobrodošel v mojem Srcu, da ga takšnega sprejmem in da je Njegova solza tu na varnem!

Sam si niti ne želim več kot to, da me sprejme takšnega kot sem, in da vem, da je moja solza pri Njem varna.